Njene ilustracije so dobrodušne, polne življenjske energije in optimizma. Taka je tudi ilustratorka Marjanca Jemec Božič. V reviji Ciciban so ji prvo objavili pred več kot šestimi desetletji. A še zdaj, na jesen življenja, v pokoju, v domačem ateljeju čudovito riše za najmlajše, tako kot je pred časom Jurija Murija v Afriki ali Pika Dinozavra. In pri tem uživa. Ustvarjanje je zanjo sreča! Babica dveh vnukov je hvaležna, da je ohranila otroški pogled na svet, ki ga v slikah deli že z več generacijami. In prav zato, pravi, zadovoljstvo laže najde v malih rečeh: v opazovanju prvih snežink, hoji po snegu, ki škripa pod nogami, ali v požirkih kave ob klasični glasbi. Tudi njena nagrajena, leta 1974 najbolj prodajana Unicefova voščilnica na svetu, z motivom otrok, ki si s svečkami razsvetljujejo zimsko pokrajino, je nastala po spominu iz njenega otroštva. Niti Marjanca Jemec Božič se ne spominja več, koliko otroških knjig je ilustrirala, tako veliko jih je bilo na njeni ilustratorski poti. Vsaka je tudi njo po svoje zaznamovala. Ob njih se je umetniško razvijala, zorela in v slikanju neznansko uživala. Z vesele, humorne plati »Po naravi sem vesel, dobrovoljen človek. Od nekdaj sem zato najraje ilustrirala radostne, živahne in dinamične zgodbe kot žalostne. Ilustratorka sem bila že v letih po drugi svetovni vojni, ko sem morala ilustrirati veliko partizanskih zgodb. Vanje sem se morala ravno tako vživeti, toda ilustracije se niso rojevale tako iz mene kot pri veselih zgodbah. A tudi tedaj sem poskušala v njih najti čim več humornih pripetljajev. Ti so mi bili bliže,« pripoveduje Marjanca Jemec Božič. »Od nekdaj sem se najbolj razveselila zgodb, v katerih je avtor pustil dovolj prostora za mojo domišljijo. To, kar počnem zdaj, je res za mojo dušo! Prvo ilustracijo za tisk sem sicer naredila za Cicibana, ko sem imela okoli osemnajst let. Spominjam se, kako sem se tedaj opogumila in pisala uredniku, da bi rada kaj narisala. Bila sem presrečna, ko mi je urednik risbo res objavil. Potem pa mi je bilo zelo nerodno, ko sem morala iti po honorar zanjo, čeprav nisem imela denarja. Zame je bila nepopisna sreča že to, da je bila objavljena.« Trenutek življenja na nagrajeni voščilnici »Za božične praznike smo v mojem otroštvu vedno odšli k polnočnici. Spominjam se, da sem bila za neki božič pri teti. Tam so kmetje z bližnjih hribov z baklami hodili v dolino, k cerkvi. Bilo je zelo mraz, sneg je prekril pokrajino, da je škripalo pod nogami. V temni noči se je lepo videlo zvezdnato nebo. In to se mi je tako vtisnilo v spomin, da sem zelo podoben motiv narisala za Unicefovo voščilnico. Otroke, ki so si ponoči s svečkami razsvetljevali pokrajino,« pripoveduje. Leta 1974 je prav ta njena voščilnica postala najbolje prodajana Unicefova voščilnica na svetu, in tako je še danes. Več v Jani, 22.12.2009