1. Leto 2009 si boste zapomnili po … 2. O čem se je letos govorilo preveč in o čem premalo? 3. Kateri vonj in okus v vas zbudita asociacijo na praznike? 4. Kaj vam je v prazničnih dneh najljubše in kaj vam gre najbolj na živce? 5. Bi o dnevih pred iztekom leta posneli, če bi bili filmski režiser, komedijo, melodramo, tragedijo, risanko ali burlesko? Kakšno vlogo bi v filmu dali sami sebi? 6. Kaj bi sporočili ali ukazali ljudem za leto 2010, če bi bili vladar sveta, ki bi ga vsi brezpogojno spoštovali in ubogali?

SAŠA LENDERO

1. Po rojstvu hčerke Arie, ker je to najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju; neprespanih nočeh, ki seveda sodijo zraven; in po tem, da me je partner Miha popolnoma očaral v vlogi očeta.
2. Mislim, da se je premalo govorilo o tem, da nam planet peša pod nogami, in kaj bi vsak od nas lahko vsak dan spremenil – včasih že malenkosti naredijo veliko razliko. Zdi se mi tudi, da premalo govorimo o tem, zakaj so pri nas v nasprotju z večino evropskih držav obvezna cepljena otrok. To mi ob vseh možnih in pogostih zapletih smrdi po farmacevtskem zaslužku. Preveč pa smo govorili o vsem tistem, kar so svetovni voditelji želeli spustiti do nas kot kosti za glodanje. V zgodovini so vedno manipulirali z ljudmi – izpostavili so kakšen, včasih zelo umeten problem, da so ljudje gledali v tisto smer, za njihovimi hrbti pa se je potem lahko marsikaj dogajalo neopaženo.
3. Cimet, klinčki, vanilja, med, vonj gorečih brezovih drv in pomaranče.
4. Moti me, če je med prazniki na cesti brozga in imam zato mokre in mrzle noge, s katerimi se moram v strnjeni koloni premikati po pločnikih in trgovinah, četudi hočem kupiti le kruh. Moti me tudi, da se novoletno in božično vzdušje začneta že malo po prvem novembru. Všeč so mi pa vonji in dejstvo, da je to čas obredov, ki jih sodobna družba žal zelo izgublja. To obdobje je vendarle namenjeno druženju z ljudmi, ki jih imaš rad.
5. Lahko bi posnela vse žanre, ker je v življenju tako, da je vse odvisno od zornega kota, s katerega gledaš dogodke, ki se ti dogajajo. Mislim, da tudi mene, tako kot večino ljudi, meče iz enega v drugi zorni kot. Kadar imam dober dan, je vse lepo, kadar imam slabega, se pa tudi smilim sama sebi.
6.  Vsem bi želela tisto, kar je večini, tudi meni, najtežje – biti navzoč v trenutku in iz njega izčrpati najlepše, kar daje!