1. Leto 2009 si boste zapomnili po … 2. O čem se je letos govorilo preveč in o čem premalo? 3. Kateri vonj in okus v vas zbudita asociacijo na praznike? 4. Kaj vam je v prazničnih dneh najljubše in kaj vam gre najbolj na živce? 5. Bi o dnevih pred iztekom leta posneli, če bi bili filmski režiser, komedijo, melodramo, tragedijo, risanko ali burlesko? Kakšno vlogo bi v filmu dali sami sebi? 6. Kaj bi sporočili ali ukazali ljudem za leto 2010, če bi bili vladar sveta, ki bi ga vsi brezpogojno spoštovali in ubogali? 

GAŠPER TIČ

1. Po treh premierah: Tanja-Tanja (MGL) z Matjažem Pograjcem, Reklame, sex in požrtija (MGL) z Matjažem Zupančičem in Tičja kletka (Šentjakobsko gledališče), režija jaz. Ker je bil pri vseh treh prijeten in zanimiv študij s primernim rezultatom. Po pogledu na zahod s koprske terase in očetovih škampih, po Natašinem striženju las čisto na kratko, po določenih starševskih radostih in tegobah, po tem, da je šlo spet vse prehitro, da bi si kaj dosti zapomnil – ko so se prižgale novoletne lučke, sem po dveh minutah pomislil, ali so se sploh ugasnile. In po uspešnem boju za Šentjakob, ker je prav, da se v tem svetu včasih zgodi tudi kaj, kar je preprosto prav!
2. Verjetno kakor za koga in za vsakogar drugače, nedvomno pa preveč o politikih in premalo o ljudeh, preveč o problemih in premalo o rešitvah, preveč o preteklosti in premalo o prihodnosti … Sploh se je pa spet preveč govorilo, kadar se je premalo povedalo, in premalo govorilo, kadar bi se lahko kaj povedalo; spet so večkrat govorili tisti, za katere bi bilo boljše, da so tiho, in molčali tisti, ki bi lahko govorili … In spet bi lahko manj govoril tudi jaz, recimo v odgovorih na taka vprašanja.
3. Vonj po kadilu, s katerim je babica, pri kateri smo praznovali božič, ko sem bil otrok, odišavila stanovanje, zatem smo v temi ob svečkah prisluhnili Sveti noči s starega gramofona, potočili solze za tistimi, ki jih ni bilo več, si voščili, prižgali luč, razdelili darila in začeli z večerjo, seveda v vonju in okusih potic in drugih pečenih dobrot …
4. Kakor kdaj, ker se seveda ne počutim vsako leto enako. Tako kdaj v prazničnem vzdušju okrašenega in obljudenega mesta začutim veselje, radost, kdaj drugič pa ravno nasprotno. Z leti in čedalje večjo košaro spominov se ob praznikih povečujejo tudi občutljivost, otožnost, nostalgija in podobno. Na živce pa … Nič, kadar sem v redu, in na živce grem sam sebi, kadar ne zmorem biti v redu. Tako je lahko tudi navaden dan v letu zame praznični dan ali pa kakšen uradno praznični navadna depresivna polomija. To je pa tako in tako jasno, da silvestrska noč pri igralcih ni najdaljša v letu.
5. Kakšno vlogo bi v filmu dal samemu sebi? Toliko sem zaseden in toliko delam, da res ne bi še snemal, hvala. Sicer pa otožno komedijo … Vlogo sebi pa … Ne vem, mogoče vlogo depresivca, ki se v prazničnih dneh vrže v Ljubljanico, nihče ga ne opazi, splava ven, to ponovi trikrat, nato se pridruži drugim pri tem fantastičnem slavju … Se razvedri, pozabi na probleme, zažura, pade po nesreči v vodo in se utopi.
6. Ojoj, če bi bilo pa to res, bi bil svet tak, da bi se jim le zahvalil, ker so končno dojeli, kdo ima prav, in jim zaželel še eno takšno leto. Sicer pa: nehajte brezpogojno ubogati, živite in pustite živeti, nehajte se brigati le za svojo rit in se hkrati vtikati v druge ter soditi, bodite strpni in pojdite kdaj v teater!