Ljudje

Odpovejte valentinovo!

Jelka Sežun
12. 1. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Prazniki niso bili kaj prida. Sneg pa dež pa poplave. In potem sta še Susan Sarandon in Tim Robbins objavila, da sta se razšla. Po triindvajsetih letih ljubezni, za katero smo že trdno, pa res trdno verjeli, da je večna. Kaj se nam sploh še lahko zgodi hujšega? Kvečjemu da gresta narazen še Goldie Hawn in Kurt Russell. Ali celo - ne upamo si niti pomisliti! - Charles in Camilla. Ah, saj nima smisla. Odpovejte valentinovo. Tudi velike ljubezni niso več tisto, kar so bile.

Prazniki niso bili kaj prida. Sneg pa dež pa poplave. In potem sta še Susan Sarandon in Tim Robbins objavila, da sta se razšla. Po triindvajsetih letih ljubezni, za katero smo že trdno, pa res trdno verjeli, da je večna.
Kaj se nam sploh še lahko zgodi hujšega? Kvečjemu da gresta narazen še Goldie Hawn in Kurt Russell. Ali celo – ne upamo si niti pomisliti! – Charles in Camilla.
Ah, saj nima smisla. Odpovejte valentinovo. Tudi velike ljubezni niso več tisto, kar so bile.

Maratonci tečejo častni krog. V romantični komediji Bull Durham iz leta 1988  sta Kevin Costner in Tim Robbins tekmovala za Susan Sarandon. V filmu jo je dobil Costner, ampak ko so kamere ugasnile, je imela oči samo za Tima, dvanajst let mlajšega od sebe. In vse od takrat sta bila skupaj. Ona je imela hčerko iz prejšnjega razmerja, rodila sta se jima še dva sinova, ki imata danes dvajset in sedemnajst let.
Tabloidi so se kmalu naveličali ugibati, kdaj se bosta razšla, kajti bila sta močno povezan par. Za vedno, tako je bilo videti. Čeprav se nista nikoli poročila. Njuno politično prepričanje je bilo trdno in vedno sta se zelo glasno in zelo javno postavila zanj. Bila sta preveč levičarska celo za liberalni Hollywood in na glamurozne podelitve nagrad so ju vabili le, kadar so ju res morali. Samo kadar se temu res niso mogli izogniti, ker je bil eden od njiju nominiran. In potem so vedno trepetali, kaj bosta na odru povedala. Udeleževala sta se političnih shodov, on je občasno režiral politične filme, v katerih so nastopili njuni prijatelji iz filmskega posla, na primer odlično politično satiro Bob Roberts (1992), in ki so jih kritiki hvalili, gledalci večinoma ignorirali in desničarji spljuvali. Kontroverzni film o smrtni kazni Zadnji sprehod (Dead Man Walking, 1995) je obema prinesel nominacijo za oskarja, njemu za režijo in njej za glavno vlogo, dobila pa ga je samo ona. In je na odru s kipcem v roki rekla, ljubi, tale je tudi zate. Tim je čisto svojega dobil nekaj let pozneje, za stransko vlogo v filmu Skrivnostna reka (Mystic River, 2003).
Nekoč sem ga srečala, bilo je na enem tistih festivalskih razčlovečenih trpinčenj, ki jim rečejo skupinski intervju, ko se igralec v samo nekaj urah sreča z desetinami novinarjev. In vsi sprašujejo bolj ali manj isto. Saj jim ne moreš zares zameriti, da imajo že sredi dopoldneva steklen pogled in krčevit umeten nasmeh. Ampak Robbins mi je ostal v spominu, ker ni bil samo robot na avtomatskem pilotu, bil je tako … normalen. Po intervjuju mi je ponudil roko in me pogledal v oči. Nimate pojma, kako redko je to.
In rekel je, ja, težko je skupaj živeti in skupaj snemati. Seveda se na snemanju kdaj spreš in potem moraš s tem človekom domov. Ampak Tim in Susan sta vse to previharila. Do lani.
Tabloidi niso ničesar opazili, ker se z njima redko ukvarjajo. Tako smo izvedeli, da je šla k vragu še ena velika, dolga ljubezen, šele ko sta konec decembra sama sporočila, da sta se razšla. V resnici sta se pravzaprav razšla že poleti. Več nista hotela povedati, ampak tabloidi, rahlo zardelih ličk, ker so čisto spregledali tako zgodbo, so radovednemu bralstvu kmalu sporočili razlog: Jonathan Bricklin, postaven enaintridesetleten rjavolasec, poslovni partner več kot še enkrat starejše Susan Sarandon (63 let, ki jih ne kaže), naj bi bil vzrok, da je Susan po triindvajsetih letih odslovila Tima. Z Jonathanom sta se spoznala (pravijo), ko se je Susan udeležila ene njegovih razvpitih zabav z golim pingpongom (ne sprašujte). Poslovnež Bricklin je zanikal, da kaj imata, Tim in Susan molčita, ampak njena mama je rekla, ježešna, kje pa! Če bi hodila z njim, bi mi vendar povedala.

Kdo tam vpije? Dolga, lepa, viharna ljubezen je nekoč davno družila Kim Basinger in Aleca Baldwina. Spoznala sta se leta 1990 na snemanju romantične komedije Moški za poročanje (The Marrying Man, 1991) in se zaljubljala tako rekoč v živo: sedela sta v avtu in čakala, da začnejo snemati prizor, medtem pa sta si – ozvočena – šepetala sladke neumnosti. Na snemanju je bil tudi novinar filmske revije Premiere, ki je vse slišal in svojim bralcem o tem vestno poročal. Ah, zamera je bila strašna in revije Premiere niso več vabili na snemanja njegovih in njenih filmov. Tega takrat ni nihče vedel, ampak to je bila medijska premiera nevihtnega temperamenta Aleca Baldwina. Ona, nekdanje Bondovo dekle (Nikoli ne reci nikoli več, 1983), nekdanje Batmanovo dekle (Batman, 1989), predvsem pa ženska iz razvpitega erotičnega filma Devet tednov in pol (9 1/2 Weeks, 1986), je bila na vrhuncu slave in vrhunsko plačana, pa so jo prepričali, da si je (za dvajset milijonov) kupila kar majhno mesto, ki naj bi postalo turistična atrakcija. Pa ni. In povrhu se je ravno takrat zapletla v dolgotrajno tožarjenje, ker se je umaknila iz filma Helena v škatlici (Boxing Helena), pa so jo tožili za osem milijonov dolarjev. In zmagali. Kimila, kot ji v resnici ime, je prodala svoje malo mesto in razglasila osebni stečaj. Alec ji je ves čas stal ob strani in se leta 1993, na vrhuncu njenih finančnih težav, poročil z njo, čeprav je s tem ogrozil tudi svoje premoženje. Bila je plemenita gesta, ki je očarala javnost, tako da mu niso prehudo zamerili, ko se jima je leta 1995 rodila hči Ireland in je on v eksplozivni demonstraciji svoje hitre jeze treščil enega od paparacev, ki so rinili v Kim, ko je njuno hčerko prinesla domov iz porodnišnice. Tožba fotografa z razbitim nosom je še dolgo polnila časopisne stolpce, ampak javnost je bila odločno na strani lepega para, ki se je imel tako očitno rad.
Leta 1994 sta skupaj posnela še drugi in zadnji skupni film, Pobeg (The Getaway), ki pa ni bil uspešen. Več uspeha sta imela vsak posebej – leta 1998 je bil on ves solzen od ponosa, ko je Kim dobila oskarja za stransko vlogo v filmu L. A. zaupno (L.A. Confidential, 1997). A le nekaj mesecev pozneje sta presenetila z zahtevo za ločitev. Krive so bile neoprijemljive »nepremostljive razlike«. Niti najvztrajnejši tabloidi niso nikoli odkrili niti sledi nezvestobe na nobeni strani, najverjetnejši krivec za razhod je bil Alecov vzkipljivi značaj. Dokončno sta bila ločena februarja 2002 – ampak takrat se je šele zares začelo, spopadla sta se namreč za skrbništvo nad hčerko. Kot da sta pozabila, kaj sta si nekoč pomenila, nenadoma nobena poteza ni bila preveč umazana, da je ne bi uporabila proti nekdanjemu partnerju. Ona mu ni pustila do hčerke, on je javno razpredal o tem, da je Kim duševna bolnica. Alec je o njunem spopadu celo napisal knjigo, A Promise to Ourselves, v kateri je podrobno opisal, kaj vse mu je ušpičila nekdanja žena. Pogosto je izgubil živce in časopisi so njegove izpade pridno zapisovali, največ škode njegovemu ugledu pa je povzročilo besno sporočilo na telefonski tajnici, v katerem je zmerjal neubogljivo hčerko. In je, jasno, takoj pricurljalo v javnost.
Danes se le še redki spomnijo, kako ljubeč par sta bila Kim in Alec – zdaj veljata za primer ene najbolj umazanih ločitev. Celo po precej zrahljanih hollywoodskih standardih.

Mi nismo angeli. Tudi Dennis Quaid in Meg Ryan sta se spoznala na snemanju – oba sta bila vzhajajoči zvezdici, ko sta skupaj posnela komedijo Notranje vesolje (Innerspace, 1987). Bila sta zelo podobna svojima junakoma iz tega filma, ona prizemljena in praktična, on brezskrben metuljček. Vztrajno jo je snubil, pa se ni hotela poročiti z njim, dokler se ni rešil odvisnosti od mamil. Ampak ostala je z njim in mu stala ob strani, dokler mu ni uspelo. Poročila sta se na valentinovo leta 1991, naslednje leto se jima je rodil sin Jack. Meg je bila večino njunega zakona poklicno uspešnejša od njega, a vsaj na zunaj ni bilo videti, da bi to motilo njuno idilo. Eden od njiju je bil vedno s sinom in kadar nista snemala, sta živela na ranču daleč od Hollywooda. Nikoli se ju ni dotaknila niti senca škandala, zato je bilo toliko bolj presenetljivo, ko jima je končno spodrsnilo. Pravzaprav je spodrsnilo njej: ko je bila s petnajstimi milijoni za film med najbolje plačanimi igralkami na svetu, so se začele širiti govorice, da ljubezenska zgodba v filmu Dokaz življenja (Proof of Life, 2000) s takrat superslavnim soigralcem Russllom Crowom ni samo zaigrana. Oba sta odločno zanikala, da bi bilo kaj med njima, a Meg in Dennis sta se razšla, Meg in Russell pa sta se pojavljala v tabloidih, držeč se za roke. Pa ni dolgo trajalo, čez nekaj mesecev je Meg tudi Avstralca postavila pred vrata. Šele leta pozneje je razkrila, da jo je Dennis v zakonu dolgo varal, a v javnosti je ona obveljala za glavno krivko, da je njun zakon razpadel. Maščevalo se ji je tudi pri karieri – od takrat nekdanja ljubljenka občinstva ni imela nobene uspešnice več, čeprav bi lahko to pripisali tudi temu, da so prišle nove, mlajše igralke.
Njuna ločitev, ki je postala dokončna leta 2001, je bila izjemno civilizirana, brez prepirov in javnih obtoževanj. Quaid se je pozneje še enkrat poročil in postal oče dvojčkov, Meg pa je sama posvojila kitajsko deklico. Romanca, ki jo je tako pogosto doživljala v svojih uspešnicah, se ji v življenju še kar izmika.
Kdo bi lahko po teh žalostnih zgodbah sploh še lahko verjel v večno ljubezen? Za tolažbo nam sicer še vedno ostajajo Warren Beatty in Annette Bening, Arnold Schwarzenegger in Maria Shriver, Antonio Banderas in Melanie Griffith, Catherine Zeta Jones in Michael Douglas, pa seveda večna Charles in Camilla – ampak kaj, če se zalomi tudi njim?