Ljudje

Diplomirani brezdomec

Katja Božič
15. 1. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Ko je devetindvajsetletni Andrej Flis iz okolice Dobrne z odliko končal fakulteto, prišel do poklica, ki se ga je tako veselil, in že skoraj imel v žepu lepo službo, je čez noč ostal brez možnosti zaposlitve, nato pa še brez strehe nad glavo. Popolnoma obupan in na tleh se je konec lanskega avgusta znašel v celjskem zavetišču za brezdomce.

Ko je devetindvajsetletni Andrej Flis iz okolice Dobrne z odliko končal fakulteto, prišel do poklica, ki se ga je tako veselil, in že skoraj imel v žepu lepo službo, je čez noč ostal brez možnosti zaposlitve, nato pa še brez strehe nad glavo. Popolnoma obupan in na tleh se je konec lanskega avgusta znašel v celjskem zavetišču za brezdomce.

Lepa otroška in najstniška leta na mali kmetiji v vasici v okolici Dobrne je pred malo več kot desetletjem zaznamovala očetova smrt. Mamo je izguba tako zelo prizadela, da je Andrej kot edini moški v družini (ima še dve mlajši sestri, pridni študentki, na kateri je izredno ponosen) prevzel delo na kmetiji in v gozdu, dokler se je to še finančno izteklo. Vsi trije otroci so se namreč šolali, denarja pa je bilo malo. Po srednji elektrotehnični šoli je v treh letih končal še višjo strokovno šolo za elektroniko v Velenju. Dokler je imel status študenta, se je preživljal z raznimi deli prek študentskega servisa, saj je kar nekaj stvari, ki jih zna napraviti. Ne nazadnje je veliko postoril doma okoli hiše. Uredil si je celo svoje gnezdece. Ker pa se v svojem poklicu ni videl in je imel občutek, da v delu, za katerega je bil usposobljen, ne bo srečen, je iskal naprej, dokler ni pred šestimi leti v Novem tedniku prebral, da v Celju odpirajo fakulteto za poslovne in komercialne vede. To je bilo to. Študij, kot naročen zanj. »Maksimalno sem zagrabil, pridno študiral in dobival same lepe ocene,« je dejal. Čeprav je bil vpisan kot redni študent, je za vsak letnik moral plačati 200.000 takratnih tolarjev šolnine, ki si jo je prislužil s honorarnim delom. »Lani sem z odliko diplomiral z diplomskim delom Razmah gospodarskega kriminala po letu 1991, se prijavil na zavodu za zaposlovanje in takoj začel pisati prošnje za zaposlitev. Če prejemaš denarno pomoč, se moraš truditi čim prej dobiti zaposlitev. Februarja sem se prek zavodovega programa aktivne politike zaposlovanja vključil v delovno usposabljanje pri nekem inovatorju iz Bistrice ob Sotli. Obljubil mi je redno zaposlitev, če bi mu uspelo pridobiti evropska sredstva. Skupaj sva naredila poslovni načrt za vključitev dveh njegovih patentov na trg. Ker nama ni uspelo, me ni mogel zaposliti.« Delo je imel rad in silno je upal, da se bo kaj izcimilo, a z zavrnitvijo načrta so se njegove sanje čez noč razblinile.

Čez noč brez doma
Konec avgusta je mami, s katero je do takrat živel v družinski hiši, povedal, da s službo ne bo nič in da bo nekaj časa doma. Dokler pač ne bo dobil naslednje priložnosti. »Med nama so se spet začela velika trenja. Nisem ji mogel dopovedati, da v današnjih časih ni tako lahko najti službe, in tako sva se začela prepirati. Mogoče sem izrekel tudi nekaj besed, ki jih danes obžalujem. Takrat se mi je zrušil svet, bil sem razočaran nad življenjem, sistemom, jezen na vse, pristal sem na antidepresivih. Mami sem vedno govoril, kako bo lepo, ko bom imel službo in bom tako prispeval v proračun.« Celo njegov šef je bil pri njih na obisku in jim vlival upanje. »Ker sva se z mamo sprla, mi je rekla, naj grem od doma.« Pa je spakiral in šel. Ker ni imel kam, prijatelji živijo še bolj ali manj pri starših, sploh na vasi, je poiskal pomoč v Celju na centru za socialno delo. Zaradi nizke plače (pa še od te je veliko porabil za vožnjo do Bistrice ob Sotli, kamor se je vozil z maminim avtom) ni imel prihrankov, da bi si lahko privoščil najemniško stanovanje, a pozneje ga s (pre)nizko socialno podporo tako ali tako ne bi mogel plačevati. Socialna delavka je poklicala v zavetišče za brezdomce, kjer so imeli po naključju eno prosto posteljo na moškem oddelku. Tako se je Andrej 29. avgusta prejšnje leto znašel pri njih. »Tu imam posteljo, prehrano, pomagajo mi pri pisanju prošenj, tako da je kar v redu,« je hvaležen. Dvaindevetdeset evrov in pol od 226 evrov podpore plačuje participacije zavetišču, s preostalim denarjem si kupi kakšen priboljšek, vsak mesec pa mu celo uspe prihraniti kakšnih 50 evrov, pravi. »Če pogledam iz drugega zornega kota, sem imel pravzaprav srečo, da sem našel prosto posteljo, drugi še tega nimajo. Spomnim se fanta, ki je imel težave z drogami, pa so ga vrgli iz stanovanja, spal je v zapuščeni hiši pri minus 20 stopinjah, tukaj je bilo namreč vse zasedeno. K sreči je potem našel sobico v Slovenski Bistrici. Zato sem vesel, da sem se v položaju, v kakršnem sem bil, znašel tukaj. Ne predstavljam si, da se ne bi imel kje pogreti in umiti.«
Načrti in cilji
V zavetišče je prišel v precej slabem čustvenem stanju. »Bil sem brezvoljen, razdražljiv, kritičen do samega sebe, brez samospoštovanja, spraševal sem se, zakaj se mi je to zgodilo.« Potreboval je nekaj časa, da je prišel k sebi. Na dolgih sprehodih do Celjske koče in Šmartinskega jezera je imel časa za razmišljanje na pretek. »Začel sem se zavedati, da mi ne bo nič padlo z neba in da se bom moral pač sam potruditi zase.« Začel je veliko brati, spremlja aktualno dogajanje v Sloveniji, pridno in redno prebira vse oglase za primerno službo in od novembra piše prošnje. »Osebje mi pri tem zelo pomaga in me podpira. Neskončno sem jim hvaležen za pomoč.« Čeprav se zaveda, da je v tej krizi zelo težko dobiti službo in so odgovori na prošnje bolj redki, ostaja optimističen. »Od vsega v življenju si ta trenutek najbolj želim službe, da bi se lahko osamosvojil, se vključil v delovni proces, se izkazal in pokazal, da sem odgovoren. Najbolj se vidim v komerciali, kjer bi lahko delal, kar sem se naučil!« Potem bi si lahko najel garsonjero in odstopil mesto v zavetišču komu drugemu. Takih, ki še vedno spijo zunaj, je tudi v Celju kar nekaj. »Andrej se od večine stanovalcev razlikuje po tem, da ima jasen cilj v življenju, želi si nekaj narediti iz sebe in pri uresničevanju njegovih zamisli ga vsi podpiramo in ga spodbujamo,« je dejala vodja zavetišča Zdenka Zupanc Zrinski, ki je zelo pohvalila njegovo diplomsko nalogo, za katero je dobil čisto desetico, njegova povprečna ocena na fakulteti pa je bila 9,4. »Fant ogromno bere, njegova inteligenca se vidi tudi v odnosu do dela, sostanovalcev in zaposlenih. Nič mu ni težko narediti in zavetišče je sprejel kot pravi dom. Za uspeh, kakršnega si želi, mu manjka predvsem socialna mreža. Če bo še naprej tako vztrajen, kot je zdaj, mislim, da bo uresničil svoje želje, dobil stanovanje in zaživel življenje povprečnega državljana.« To mu želimo tudi mi, kajti prepričani smo, da bo podjetje, ki mu bo ponudilo priložnost, tako dobilo sposobnega, pridnega in odgovornega delavca!