Ko so predpisali obvezno uporabo pasu, smo ženske zadevo ubogljivo sprejele, razen kadar smo šle na kakšno slovesnost ali zmenek in smo bile še posebno lepo oblečene, v svilo ali kaj takega. Ko smo stopile iz avta, smo bile videti, kot da smo se ravnokar privlekle s kakšnega mečkanja na seniku. Kaj storiti? Policisti niso imeli nikakršnega razumevanja za naše drame, zato smo si iz Francije uvozile vetrovke, ki so imele pas narisan od leve rame do desne strani pasu, manj iznajdljive pa so si ga sešile in napeljale čez rame, da je bil videti kot pravi. Ko se je neki idiot sredi belega dne zaletel vame (opravičeval se je, da je zaspal) in bi me odneslo skozi vetrobransko steklo na drugo stran železniške proge, kjer bi pristala v nekaj kosih, če ne bi bila privezana, so me igre s pasovi in policisti minile. Se pač privežem in si vroče želim, da bi imel moj avto priročno likalno desko, ki bi se izstrelila s pritiskom na gumb, in seveda likalniček, s katerim bi si na kakšnem parkirišču polikala vsaj ovratnik in sprednji del bluze.

Več v novi Jano