Ni me strah

Prejšnje leto ni bilo eno tistih, ki se jih bo Saša Einsiedler z veseljem spominjala, saj se je srečala s stvarmi, za katere je mislila, da se jim bo v življenju izognila.

Prejšnje leto ni bilo eno tistih, ki se jih bo Saša Einsiedler z veseljem spominjala, saj se je srečala s stvarmi, za katere je mislila, da se jim bo v življenju izognila. Vendar je v izkušnji, ob kateri bi veliko ljudi obupalo, videla priložnost, da v svojem življenju postavi še trdnejše temelje za nov začetek. In teh bo, kot kaže, kar nekaj! Ne samo v zasebnem, ampak tudi na poslovnem področju, saj se kot voditeljica glasbene oddaje Parada vrača na nacionalno televizijo. Tja, kjer smo jo še kot najstnico pravzaprav spoznali.

Se veselite novega izziva?
Seveda se! Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Marca leta 1987 sem namreč imela na televiziji Slovenija prvo oddajo, ki se je imenovala Glasbeni ropot. Po vseh teh letih, nazadnje sem vodila Sobotno noč, ko sem bila noseča s svojo najstarejšo hčerko Manco, se vračam na nacionalno televizijo ali pa znova začenjam glasbeno oddajo. Bližnji posnetki bi sicer pokazali marsikakšno razliko med menoj takrat in zdaj (smeh). Predvsem me je bilo takrat neskončno strah, zdaj pa se tega izziva neskončno veselim.
Ob petih otrocih vodite tečaje, delate radijske oddaje, pridno pišete blog, zdaj se pripravljate na televizijsko oddajo. Kako vam to uspeva, imate kakšen poseben recept dobro organizacijo?
Jaz se trudim, da svoje obveznosti opravim do tretje ure in grem potem po otroke v vrtec oziroma k varuški. Najmlajša Urška, ki je stara dobro leto in pol, je trikrat na teden pri varuški, včasih gre kar z menoj po opravkih, včasih je s Tilnom, ali pa jo varuje katera od babic. Če je treba, delo nadaljujem, ko dam otroke spat. Zato sem velikokrat za računalnikom kar pozno v noč. Ker pa se zavedam, kako pomembna so prva leta otrokovega življenja za otroke in za starše, si preveč dela niti ne želim, ampak ravno toliko, da zaslužim za normalno življenje. Ko sem razmišljala, da bi zares ostala doma z otroki, bi v tem uživala le kakšno leto ali dve, potem pa bi mi verjetno začelo primanjkovati izzivov. Sicer pa je z dobro organizacijo in podporo okolja prav vse mogoče.
Vrnitev na televizijo ste nakazali z nastopom na Slovenski popevki in ste bili s pesmijo Zato sem noro te ljubila videti zelo prepričljivi, hkrati pa krhki in ranljivi, zdelo se je, da pravzaprav pojete o sebi?
Pesem, ki sem jo pela na Slovenski popevki, se mi zdi ena najlepših, že odkar vem zase. Nanjo sem pomislila takoj, ko so mi rekli, da si lahko izberem svojo najljubšo. Zaradi sebe in zaradi pisanja časopisov v zvezi z mano in mojim zakonom, sem si nato premislila. Pa se po nekaj dneh vseeno odločila zanjo, ker mi je res všeč in ker sem vedela, da jo bom lahko zapela iz srca. Moram pa priznati, da ta krhkost ni bila krhkost, na katero namigujete, ampak me je bilo strah, imela sem veliko tremo, ker že tako dolgo nisem pela, in čutila sem, da me glas ne uboga. Petje vendarle ni tako preprosta stvar, zahteva veliko vaje, jaz pa sem pela po skoraj osemnajstih letih (bila je pevka skupine Rdeči baron, op. p.). Ko sem opravila nastop, mi je bilo edino žal, da nisem pokazala tistega, kar se je tisti hip dogajalo v meni, in sicer en prešeren nasmeh, ker mi je uspelo speljati zadevo do konca.
Na svojem blogu pišete, da je bilo lansko leto eno najslabših, da je imela velika metla čistilno akcijo. Česa se je lotila v vašem življenju?
He he, zdi se mi, da je bilo lansko leto čistilno, kamorkoli pravzaprav se ozrem. S komerkoli se pogovarjam, ugotavljam, da se je na debelo pometalo...

Več v Jani št.5, 2.2. 2010