Ljudje

Tumorja sta rasla kot gobi

M.A.
2. 2. 2010, 11.11
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

»Če bi me v mariborski bolnišnici začeli pravočasno zdraviti,« je prepričan Ferdo Seršen, »bi se rak zagotovo ne razširil tako hitro. Pa tudi takšnega trpljenja, kot sem ga doživljal v teh dveh mesecih, ne bi bilo.«

»Če bi me v mariborski bolnišnici začeli pravočasno zdraviti,« je prepričan Ferdo Seršen, »bi se rak zagotovo ne razširil tako hitro. Pa tudi takšnega trpljenja, kot sem ga doživljal v teh dveh mesecih, ne bi bilo.« Srhljivo pričevanje nekega bolnika brez zvez.

Še pred dobrimi štirimi meseci so pri Sršenovih v Kamniški grabi pri Mariboru, ko je beseda nanesla na težave z zdravjem, govorili le o Vlasti Sršen, ki so ji pred slabimi šestimi leti odpovedale noge. Sredi sprehoda s psom je nenadoma začutila, da ne more hoditi. Diagnoza: multipla skleroza. Delati zdaj ne more več, z injekcijami ji zaustavljajo potek bolezni. Zaradi nenehne utrujenosti mora veliko počivati.
Pa so se pri Sršenovih na to, da žena oziroma mama in babica ni najbolj zdrava, nekako navadili. In življenje je teklo naprej. Do lanskega oktobra, ko je Ferda med obiranjem grozdja začel boleti zob. Zobozdravnik ga je izdrl, a dobra dva tedna zatem je fantomski zob, ki ga že zdavnaj ni bilo več, znova bolel. Zelo bolel. Našli in odstranili so še škrbino. Čez dva dni pa oteklina! Ker proti njej in bolečinam ni pomagalo ničesar več, so ga poslali na oddelek čeljustne kirurgije.

Otekline so rasle, bolečine pa tudi. »Tam sem bil dvakrat,« pripoveduje Ferdo Sršen, ki še zmeraj ne more dojeti, kaj vse je moral od takrat pa do zdaj prestati in doživeti. »Najprej so vzeli bris in me poslali na slikanje. Drugič mi je zdravnik dejal, da mi ne more pomagati, in me poslal v mariborski klinični center na otorinolaringološki oddelek. In čeprav je na napotnici pisalo, da je nujno, sem čakal kar teden dni, da so me končno pregledali. Spet so vzeli bris – in me poslali domov! Takrat sta mi v ustih že rasli dve buli in vse je grozno bolelo. A mi prav nihče od teh zdravnikov na moje tarnanje, da so bolečine izjemno hude, ni ponudil ničesar za njihovo blažitev. No, po tem pregledu sem v ponedeljek le dobil obvestilo, da naj se 25. novembra oglasim v bolnišnici, da me bodo sprejeli na oddelek. Dva dni so mi delali različne preiskave, v petek so me za čez konec tedna spet poslali domov. Bolečine so bile vedno hujše, otekline, poleg tiste v ustih so se pojavile še na glavi, vratu, prsih in dimljah, pa so postajale vedno večje. Če vas je kdaj bolel zob, potem si lahko vsaj približno predstavljate, kako je bilo. Pa nikogar, ki bi mi ponudil kar koli za lajšanje. Čeprav sem ves dan tarnal, da me grozno boli – bolečina se je razširila na vso glavo, na vse telo –, so se zdravniki obnašali, kakor da me ne slišijo. Dobil sem občutek, da sem prozoren, kot da gledajo skozi mene. In kljub temu da sta bila tumorja v mojih ustih že kot dva velika oreha, da niti ust nisem mogel več zapreti, in sem se bal, da se bom z jezikom, ki ni imel več prostora, zadušil, mi zdravnik ni dal ničesar proti bolečinam. Hrana, ki sem jo dobival, je bila običajna. Takšna, ki jo je bilo treba gristi in žvečiti, jaz pa tega nisem bil več sposoben. Po vrnitvi z vikenda, ki sem ga preživel doma, ni bilo nič drugače. Nobenih terapij nisem imel, še vedno sem dobival običajno hrano, čeprav sem povedal, da ne morem gristi. Šele dan prej, preden sem odšel z oddelka, so mi pripeljali pasirano,« pripoveduje svojo zgodbo 59-letni Ferdo Sršen. Bolečine so ga medtem pripeljale skoraj na rob blaznosti. V četrtek, več kot teden dni po tem, ko so ga sprejeli v bolnišnico, so mu naredili ultrazvok želodca, in to je bilo v bistvu vse.

Govoriti nisem več mogel, le preklinjal sem še lahko. »Dan prej,« se spominja Ferdo, »so bile bolečine res neznosne, tako da sem povsem izgubil živce. Bolečina se je iz glave prenesla na vse telo. Kdor tega ni doživel, si ne more predstavljati, kako hudo je bilo. Ena sama grozna bolečina, ki te razjeda po vsem telesu, pa še duši te, ker zaradi tumorjev v ustih ne veš, kaj naj narediš z jezikom, da ti ne bo zaprl dihalne poti. Takrat sem bil že resnično jezen. Govoriti skoraj nisem več mogel, preklinjal pa sem še lahko. V četrtek sem dobil zdravilo za ublažitev bolečine. Sobni zdravnik je poslikal vse moje bule in izrastke oziroma otekline, ki so se pojavile na telesu in glavi, potem pa se mu je pridružil še eden zdravnik in mi povedal, da bom šel naslednji dan na hematološki oddelek. Ker sem mislil, da me bodo tam končno začeli zdraviti, sem bil tega silno vesel.«

Več v Jani št.5, 2.2.2010