Ne, ne bom: Vem, da ste tako rekoč specialisti za Clooneyja (in kako ne bi bili, ko pa kar naprej pišejo o njem), zato tokrat ne bomo govorili o tem, da je sin lepotne kraljice ter novinarja in voditelja televizijske kontaktne oddaje. In ne bomo nič, niti malo omenjali, da je George Timothy Clooney, letnik 1961, že pri petih letih nastopil v očetovi oddaji in mu je občinstvo že takrat jedlo iz roke. Prav tako nima popolnoma nobenega smisla razpredati o tem, da je nečak slovite pevke Rosemary Clooney. Trdno sem tudi sklenila, da tokrat ne bo tekla beseda o tem, da mu je do prve vloge pomagal bratranec Miguel Ferrer in da je George – ki je, če je čisto odkrit, pravzaprav hotel biti košarkar – lep čas spal v prijateljevi (malo večji, domnevamo) omari, ko se je uveljavljal v Hollywoodu. In prav tako nima pravega smisla ponavljati, da je uspel še kar hitro, v desetih letih. Pravijo namreč, da potrebuješ dvajset let, da uspeš čez noč. Po tehtnem premisleku sem tudi zavrnila idejo, da bi (znova) diskretno omenila, da je Clooney že nastopil v seriji z imenom Urgenca in da je bila tisto serija z izvirnim naslovom E/R, ki je kmalu propadla, zato pa je deset let pozneje nastopil v seriji ER, in tista je uspela. Clooney tudi.
Ima sploh smisel izgubljati besede o njegovih ljubezenskih zgodbah? Ne. Niti o tem, da je bil poročen samo enkrat (s Talio Balsam) in da mu je tisti zakon tako zlomil srce (pravijo), da se noče nikoli več poročiti in tudi otrok, pravi, ne bo imel. Domnevamo tudi, da veste, da sta leta 1996 Michelle Pfeffer in Nicole Kidman stavili 10.000 dolarjev vsaka, da bo do svojega štiridesetega leta poročen in oče. In izgubili stavo, ampak on je rekel, podvojimo stavo in počakajmo do mojega petdesetega leta.
Vidite, o vsem tem tokrat ne bomo govorili. Niti mimogrede. Niti malo.
Obljubim.
Halo, tu George: predzadnji januarski petek je Clooney vodil zvezdniški telefon, dobrodelno prireditev, ki jo je prenašala televizija in s katero so znana imena zbirala denar za pomoč žrtvam potresa na Haitiju. Še več, tudi organiziral ga je večinoma sam. Za oddajo je zbral okrog 140 zvezdnikov. Kajti kdo bi rekel ne, ko pokliče George? Nekateri so nastopali, drugi so sedeli pri telefonih. Oddajali so iz Los Angelesa, New Yorka in Londona. Zbrali so okrog 57 milijonov dolarjev.
Clooney gotovo ni edini v Hollywoodu, ki lahko organizira takšno prireditev, je pa eden redkih, ki je to lahko naredil tako hitro in s toliko znanimi imeni. Je tista redka ptica v Hollywoodu, igralec, ki ga spoštujejo kot osebnost. Nikoli ni veljal za posebno bleščečega igralca – in sam je prvi, ki to prizna – veliko bolj je ponosen na filme, ki jih režira. In celo oskar za stransko vlogo v Siriani leta 2006 je bil bolj kot priznanje za vlogo poklon kolegov in izraz spoštovanja človeku.
In ne, to seveda ne pomeni, da fotografi ne prežijo, s katero prelestno blondinko pod roko ga bo prineslo mimo, ampak pri tem ohranjajo zdravo razdaljo, ker vedo, da ga ni dobro razjeziti. Saj ni še nobenega po nosu – vsaj ne fotografa –, lahko pa reče: vašemu časopisu/televizijski oddaji ne bom nikoli več dal izjave ali intervjuja, bojkotiral vas bom. To je že naredil.
In nekoga je menda mahnil - mnogo let nazaj, ko je bil tudi sam še neznan, se je postavil v bran nepomembne igralke, s katero so na snemanju neke televizijske serije grdo ravnali, in takrat naj bi eno prisolil producentu. Takrat je tudi on izgubil vlogo, ampak zato ni bil pozneje nič manj glasen, kadar se mu je zdelo, da se nekomu godi krivica.
Velja tudi za človeka, ki vedno drži obljubo – ko je uspel z Urgenco in so ga zasuli s ponudbami za filme, ni kot številni igralci pred in za njim zapustil serije in se posvetil donosnejšemu filmu, temveč je v Urgenci ostal pet let, do izteka svoje pogodbe. Nekaj filmov je takrat sicer posnel, a vedno na račun svojega prostega časa in spanca. Spal bom pozneje, se je tolažil, ko je hitel z enega snemanja na drugo in vmes odspal par ur kar v avtu ali na kavču v svoji pisarni.
Politika je za angele: In čeprav zna biti oster, kadar ga razjezijo, se je pokazal tudi kot velikodušen in sposoben odpuščanja, ko se je leta 2007, potem ko ga je prometna nesreča z motorjem spravila v bolnišnico, pokazalo, da so bolnišnični firbci nepooblaščeno hodili kukat v njegovo kartoteko. Vodstvo bolnišnice jih je hotelo postaviti na cesto, pa je hitro posredoval in izdal uradno izjavo, da se sicer zavzema za pacientovo pravico do zasebnosti, da pa ne želi, da bi v tem primeru koga kaznovali.
Izhaja iz družine, ki jo je vedno zelo zanimala politika, javno je nasprotoval vojni v Iraku, a ko so ga prepričevali, naj se poteguje za politično funkcijo, ni nič pomišljal: »Jaz? Ne. Spal sem s preveč ženskami, vzel preveč drog in se udeležil preveč zabav.« In so tako njegovi okostnjaki ostali lepo v omari. Je pa med volilno kampanjo podpiral Baracka Obamo.
Največ truda in časa pa je posvetil krizi v Darfurju. Leta 2006 je z očetom odpotoval tja in o tem posnel dokumentarec, ki so ga predvajale evropske in ameriške televizije. O Darfurju je govoril v Združenih narodih, na zborovanju v Washingtonu in na televiziji pri Oprah Winfrey. A ko sta z igralcem Donom Cheadlom prejela humanitarno nagrado, je vzdihnil: »Z Donom stojiva pred vami neuspešna. Preprosta resnica je, da glede grozovitosti v Darfurju ljudje danes niso prav nič na boljšem, kot so bili pred leti.«
Ampak kljub temu ni nehal poskušati.
