Zdravje

Odložite breme pričakovanj drugih

ANA KOS / revija Bodi zdrava
29. 6. 2023, 17.00
Deli članek:

Ko poskušamo zadovoljiti druge, na koncu ne zadovoljimo nikogar, kar vodi v frustracijo in razočaranje. Kako se rešiti iz začaranega kroga?

Shutterstock
Zadovoljevanje pričakovanj drugih je nekaj takega, kot bi poskušali ujeti veter.

So vam blizu jutra, ko vas misel na priložnosti novega dneva kar vrže iz postelje? Se spomnite več dni, ko vas vaše življenje navdušuje v vsej svoji polnosti, ker se zavedate, da ga sami usmerjate prav tja, kamor si želite? In ali se pogosto nasmihate sami sebi v ogledalu, ker v podobi, ki se vam smehlja nazaj, prepoznate zaveznika na poti? Ali vam je bolj poznan občutek, da vaše življenje ni vaše? Da ga upravljajo drugi, da ni táko, kot si ga želite, da ves čas hrepenite po nečem drugačnem? Se vam zdi, da nekje globoko nekaj manjka?

Tako se pogosto počutimo takrat, ko namesto svojega živimo življenje drugih. Dopuščamo, da se drugi odločajo za nas, sami pa s svojimi izbirami poskušamo uresničiti njihova pričakovanja. Kadar ne sledimo svoji poti, zamislim, željam in strastem, se odmikamo od sebe in prej ali slej se ne počutimo več dobro. Zakaj torej to počnemo, saj si vendar vsi želimo dihati s polnimi pljuči in lahkotnega srca svobodno poplesovati po svetu? Ker je to, kot vse pomembne stvari v življenju, pravzaprav težko. Od nas namreč zahteva, da sprejmemo popolno odgovornost za svoje življenje, saj svoboda pomeni, da ga usmerjamo sami in nikogar več ne moremo kriviti niti obtoževati za lastno nezadovoljstvo. Ko prevzamemo nadzor nad svojim življenjem, ne podlegamo več pričakovanjem drugih ter si upamo biti iskreni, avtentični in ranljivi. To pa so sestavine barvitega doživljanja.

ODLOŽITE TEŽKO BREME PRIČAKOVANJ DRUGIH

V tej zgodbi niste sami. Pričakovanja drugih so nekaj, kar je težko premagati. Pa vendar je zadovoljevanje pričakovanj drugih nekaj takega, kot bi poskušali ujeti veter – lov se nikoli ne konča. Ljudem namreč zlepa ne bo zmanjkalo idej za vaše življenje in tako se pričakovanja ves čas spreminjajo, nadgrajujejo in niso nikdar do konca uresničena. Ko poskušamo zadovoljiti druge, na koncu ne zadovoljimo nikogar, kar vodi v frustracijo in razočaranje.

Frustracija je prepad med pričakovanji drugih do nas in nami samimi. Da bi ga premostili, moramo preoblikovati svoj odnos do teh pričakovanj, ki so pravzaprav nekakšen dogovor med nami in drugimi. Dokler neposredno ne povemo, da se z njimi ne strinjamo, drugi razumejo, da pričakovanja sprejemamo. Zato moramo spregovoriti, sicer bodo drugi ves čas vdirali v naše življenje. In kar je najhuje: sčasoma bomo to začeli početi tudi sami – kadar drugim dovolimo, da nas opredeljujejo, si tudi sami zaželimo drugim predpisovati pot.

· Prvi korak k temu, da se razbremenimo pričakovanj drugih, je, da smo prijazni do sebe. Da lahko dobro skrbimo za druge, moramo biti tudi sami pri močeh. Da lahko resnično sprejemamo druge, moramo najprej sprejeti sebe – z vsemi napakami vred. Ko to dosežemo, zmanjka prostora za pričakovanja drugih.

· Ne moremo nadzorovati tega, kaj drugi mislijo o nas, popolnoma v naši domeni pa je to, kar o sebi verjamemo sami. Pomembno je, da smo pozorni na svoj notranji dialog, na to, s kakšnim tonom se pogovarjamo s seboj. Naš notranji dialog naj bo zatočišče, ne pa odmev misli drugih ljudi.

· Ljudje potrebujemo jasne meje – nekateri zato, ker nimajo občutka zanje, drugi zato, ker jih radi preizkušajo. To, kako odločni smo pri njihovem postavljanju, je naša odgovornost. Na srečo pa je to veščina, ki se je lahko naučimo in pri kateri nismo nujno neprijazni. Gre le za jasen izraz, da drugim ne dopuščamo opredeljevati našega življenja.

. Pričakovanja pogosto izvirajo iz sodb – kadar nekdo ne more sprejeti našega vedenja, pričakuje, da se bomo spremenili. Ko do sebe razvijemo sočutje, bomo poleg tega, da bomo čutili manj bremena pričakovanj drugih, tudi sami izgubili potrebo po tem, da obsojamo druge. To namreč prinaša le frustracijo in negativnost, ki onemogočata, da bi uživali in polno živeli tukaj in zdaj – življenje ni to, kar naj bi se dogajalo, pač pa to, kar se v resnici dogaja prav ta trenutek.

RESNICA OSVOBAJA

Biti iskren ne pomeni stalnega glasnega izražanja mnenja, pomeni le, da – kadar se odločimo spregovoriti – govorimo resnico. Kako je to osvobajajoče? Ni si nam treba zapomniti svojih laži in izmišljotin, zaradi katerih živimo v strahu, da nas bodo nekoč razkrinkali. Poleg tega se iskrenost začne pri nas samih – ko smo pripravljeni pogledati resnici v oči, lahko v življenju marsikaj spremenimo tudi z vidika odgovornosti. Naenkrat lahko postane zelo jasno, da je naša vloga v življenju precej pomembnejša, kot smo to kdaj pripravljeni priznati, še posebno, kadar nam ni dobro. To spoznanje je sprva lahko obremenjujoče, potem pa opogumljajoče, nekaj, kar nas opolnomoči.

Ko smo iskreni s seboj, se soočamo s seboj in smo zavestni. Tako smo pozornejši na to, ob čem ali ob kom se počutimo dobro in kaj je za nas manj ugodno. Prepoznamo svoj del v težavi in jo, namesto da bi se ji izogibali, rešujemo. Tako ne pristanemo v ječi lastnega zavajanja, ampak se svobodno spoprimemo z resnico, tudi kadar nam ta ni všeč.

MOČ SPREJEMANJA SVOJE ZGODBE

Vsak od nas ima zgodbo, pripoved o svojem življenju. Nekatere so bolj, druge manj vesele, zagotovo pa vsak v svoji najde poglavja, ki jih želi pozabiti in prikriti. Kadar sebe skrivamo pred sabo in drugimi, se omejujemo v svobodi globokega povezovanja in tem, da bi se osvobodili preteklosti. Dejstev ne moremo spremeniti, lahko pa se sami odločamo o tem, kakšen pomen jim pripisujemo. Težo svojih napak, porazov, spodrsljajev določamo sami.

Pomislite na svojo zgodbo, na tisti delček, ki ga ne želite deliti s svetom, ker vas je strah, da bi ta resnica o vas povedala nekaj sramotnega. Pomembno je razmisliti o tem, koliko je v tem resnice. Pogosto namreč v poskusu, da bi osmislili dogodke v našem življenju, iščemo razloge zanje in jih enako pogosto pripisujemo sebi. Vzamemo jih osebno in dovolimo, da nas negativno zaznamujejo. Čas je, da pregledate dejstva in jih ločite od pomenov, ki ste jim jih pripisali. Tako se lahko sami odločite, kaj ta zgodba pomeni za vas. Je to res nekaj, zaradi česar ste zaznamovani za vse življenje, ali si s takim razumevanjem sami onemogočate svobodo?

Sprejemanje svoje zgodbe je močno povezano z iskrenostjo do sebe, pa tudi z ranljivostjo. Razkriti sebe v celoti, s temnimi in svetlimi platmi, je dejanje velikega poguma, saj svoj svet odpiramo drugim in le upamo lahko, da bodo z njim ravnali nežno in spoštljivo. A če smo osvobojeni sodbe in pričakovanj drugih, tvegamo precej manj.

ŽIVETI SVOJ PRAVI JAZ

Nič ni bolj osvobajajočega kot biti to, kar smo. To ni navodilo »biti drugačen«, ampak pomeni, da sledimo svoji poti in se z drugimi niti ne primerjamo. Avtentičnost govori o povezanosti z našo pravo identiteto, o tem, da ostajamo zvesti temu, kar verjamemo, ne pa svoji javni podobi. Pomeni pogum, da izražamo svoje pristne občutke in čustva.

Da bi živeli svobodno, sledili svoji poti, moramo vedeti, česa si sploh želimo. V svetu, ki nam ne da miru z namigi, kaj bi lahko postali, dosegli, imeli, je včasih težko slišati svoj notranji glas, ki nam šepeta, kaj bi v resnici radi. Avtentičnost nam da pogum, da ga uslišimo. Če se sprašujete, kako se je naučiti – to ni mogoče. Avtentičnost je v nas, le razvijati jo moramo. Pravzaprav je posledica vseh prejšnjih korakov: ko odložimo breme pričakovanj drugih, ko smo pripravljeni sprejeti resnico in svojo zgodbo, nam postane veliko bolj jasno, kaj si zares želimo. Osvobojeni lahko po tem pogumno posežemo.

Zadovoljevanje pričakovanj drugih je nekaj takega, kot bi poskušali ujeti veter – lov se nikoli ne konča.

Dejstev ne moremo spremeniti, lahko pa se sami odločamo o tem, kakšen pomen jim pripisujemo. Težo svojih napak, porazov, spodrsljajev določamo sami.

Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.