Zanimivosti

Starši otrokom ne pustijo odrasti

Marija Šelek
26. 10. 2015, 17.58
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

V tujini se vedno več študentov sooča s čustvenimi stiskami. Kako je s slovenskimi študenti? Psihologinja mag. Katja Belšak, specialistka klinične psihologije, ki zadnja štiri leta intenzivno dela s študenti, nam je povedala, da se po pomoč zateka vse več študentov.

Grega Wernig/ M24
mag. Katja Belšak: „Mnogi študenti so vpeti v odnose doma na način, ki jim ne omogoča samostojnosti.“

Ali se število študentov z duševnimi težavami po vaših opažanjih povečuje?

Statističnih podatkov glede povečevanja števila študentov v duševni stiski žal nimam. Po mojih opažanjih pa pomoč išče vedno več študentov. K temu lahko prispeva tudi vedno večja ozaveščenost, zmanjševanje stigme glede psihičnih stisk in obiskovanj strokovnjakov ter seveda to, da sploh obstaja dodatna možnost za pomoč. Zdaj v okviru sistematskih pregledov načrtujemo uvedbo presejalnega postopka ugotavljanja prisotnosti duševnih stisk pri študentih, da bi jih hitreje odkrili. Čez čas bomo tako dobili večji vpogled v situacijo in bomo lahko spremljali povečevanje ali zmanjševanje stisk pri študentski populaciji.

Kakšne težave pestijo današnje mlade generacije, ki se zatekajo k vam?

Pritiski, ki vodijo v duševno stisko, v določeni meri izhajajo iz vse večjega poudarjanja individualnosti in dosežkov posameznikov. Ni več dovolj, da si dober, da prideš na želeno smer študija, ampak je v množici zelo dobrih treba biti najboljši, sicer ni nič vredno, sicer ne bo možnosti za zaposlitev. Drugi problem je, da se danes s trajanjem izobraževanja podaljšuje tudi obdobje mladostništva, ki je včasih mejilo na dvajseto leto, zdaj se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije podaljšuje vsaj do 24. leta.

V praksi pa vidimo, da je starševska vzgoja pogosto usmerjena v manjša pričakovanja po odraščanju in prevzemanju odgovornosti – vidimo situacije, ko starši hodijo s študenti na informativne dneve, urejajo njihove vpise in druge zadeve, kličejo v ambulante za pomoč (izjema so stanja, kjer je taka pomoč svojcev nujna). S tem mladi preprosto ne morejo izpeljati svojih razvojnih nalog in doseči čustvene, socialne ter moralne zrelosti. Mnogi študenti so vpeti v odnose doma na način, ki jim ne omogoča samostojnosti, doseganja avtonomije. Ko so v študentskem obdobju pahnjeni na to pot, pa tako doživljanje sebe (da ne zmorejo sami) lahko vodi v psihične stiske, prinaša tesnobo, težave z razpoloženjem. Tukaj se potem odpira vprašanje lastne identitete (kdo sem?), ki je v tem obdobju ključno in pomeni osamosvajanje od družine, preizkušanje različnih vlog ter pripravo na aktivno delovno obdobje, ki sledi študiju.

Sicer prihajajo v ambulanto študenti, ki se večinoma soočajo z različnimi stopnjami stanj tesnobe ali anksioznosti ter razpoloženjskih motenj; pri tem mislim predvsem na depresijo. To je najpogostejše. Pridejo, ker se ne morejo pripraviti do učenja ali se pri učenju ne morejo zbrati, so napeti, nemirni, tudi tesnobni vse do paničnih napadov, nespečni, brezvoljni, žalostni, z občutki praznine, pomanjkanjem ali izgubo veselja in interesov, ki so jih prej poznali, z občutki krivde, nesposobnosti, manjvrednosti, s spremenjenim apetitom, utrujenostjo, s težavami znajti se med ljudmi, kdaj so tudi samomorilni. Pridejo tudi tisti, ki so v odraščanju doživljali psihično nasilje raznih vrst.

Čakalna doba za pregled pri vas je več kot eno leto! Kaj bi bilo treba spremeniti?

Dolga čakalna doba je odraz pomanjkljive mreže kliničnih psihologov v javnem zdravstvu. V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije si že več let prizadevamo, da bi za rešitev te težave pridobili sodelovanje odgovornih institucij v Sloveniji, predvsem ministrstva za zdravje. Izkazalo se je, da smo glede na stanje v drugih državah s številom kliničnih psihologov daleč pod svetovnim povprečjem, ki je 7,5 na sto tisoč prebivalcev.

Širitev mreže kliničnih psihologov v vse regije in za vse populacije bi bila rešitev na državni ravni. Glede na to, da je bilo v letu 2014 na ljubljanske fakultete vpisanih približno 43 tisoč študentov, bi torej za študentsko populacijo potrebovali vsaj tri klinične psihologe (zdaj le 1,2). Krajša čakalna doba pomeni seveda hitrejšo pomoč, ki bi državo morala zanimati tudi zato, ker stanja, ki se zaradi čakanja kronificirajo, prinesejo več psihološkega trpljenja in težje zdravljenje, več ekonomskih in socialnih posledic za družbo.

Taka čakalna doba je za mlade ljudi, ki so zelo ranljiva populacija, še posebej nesprejemljiva ...

Res je. Hitra in ustrezna pomoč preprečuje poglabljanje težav, ohranja študente v izobraževalnem sistemu in jim preprosto pomaga v tem najpomembnejšem času vstopa v odraslost. Čakalna doba pa je tudi odraz tega, da sem svoje delo s študenti zastavila tako, da lahko pridejo na uro pogosteje kot enkrat na tri mesece. Na osnovi strokovnega znanja in dosedanjih izkušenj ne verjamem, da trije ali štirje pogovori na leto lahko kaj spremenijo pri človeku – razen če gre za nekaj zelo enostavnega, ampak takih situacij oziroma ljudi, ki imajo blažje težave, imamo v ambulantah res malo.

Prej je situacija obratna – pridejo z resnejšimi težavami, niso se zdravili prej, niso prišli prej na vrsto, ko bi se jim lahko morda hitreje pomagalo. Pomislimo samo, koliko ur so stvari v njegovem življenju šle narobe  je res realno pričakovati, da bi jih strokovnjaki lahko popravili z nekaj urami terapevtskega dela? Študije kažejo, da se po nekaj letih ljudje pogosto vračajo v obravnave z istimi problemi, zato je pomembno ne samo, da površinsko urejamo težave, ampak da ljudi opremimo za to, da se bodo tudi v prihodnje z njimi bolje spoprijemali.

Kaj je z nujnimi primeri? Bi bila potrebna triaža?

V kliničnopsiholoških ambulantah je – govorim za študente, torej odrasle, s katerimi delam  nujnih obravnav malo; predvsem so to stanja po zlorabah, raznih vrstah nasilja ter druga nenadna stanja, kjer zdravila niso prva izbira pomoči, gre torej za razne krizne intervencije. Za vse drugo je prva pomoč pregled pri osebnem zdravniku, potem psihiatru (v ambulanti ali v dežurstvu) in po potrebi uvedba zdravil. Včasih moramo človeka najprej zdraviti z zdravili, da se potem lahko začne ukvarjati s seboj v smislu raziskovanja svojega psihičnega stanja in spreminjanja.

Triažo pa v prvi vrsti naredi napotni specialist, ki na napotnici označi, ali je potrebna obravnava pod nujno, hitro ali redno. Če pridejo študenti v ambulanto z napotnico pod nujno, jih seveda obravnavamo takoj, sicer pa morajo počakati glede na stopnjo izraženosti stisk, ki jih imajo. Z dobrim sodelovanjem – tako z osebnimi zdravniki kot s psihiatrom in medicinsko sestro poskušamo kar najbolje poskrbeti za naše študente.