Zanimivosti

V Kranju ni pomanjkanja talenta

J.P.
24. 6. 2015, 09.39
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Nad bazenom v Kranju se v skopo odmerjenem prostoru gnete veliko talenta in še večji zanos. Boksarski klub Kranj, ki od leta 1992 – samo tri leta pozneje je njihov član na svetovnem prvenstvu v Berlinu zastopal Slovenijo – vzhaja pod očesom Duška Čavića – Duleta, je epicenter gorenjskega boksa. O tem pričajo medalje z evropskih in svetovnih pokalov.

Svet24

A te ne pridejo same od sebe. Duško Čavić – Dule, diplomiran trener boksa in zaslužni občan kranjske občine, iz mladih upov kleše borce. V prostorih nad bazenom borce uri trikrat na dan pet dni na teden in dvakrat ob sobotah. V majhnem kabinetu se zberejo Dule, Andreja Bešter – Cobra in Alen Selimović. Prva prekaljena borka, ovenčana z vrsto lovorikami, drug 15-letni mladi up, zvezda v vzponu. Od zunaj prihajajo zadušeni udarci rokavic ob s stropa viseče vreče. Mladina se kali v boksu.

Facebook

Državne prvake imajo v celotnem razponu konkurenc – od pionirske pa do članske. Čavićevi borci in borke so osvojili vrsto medalj v različnih kategorijah. Zlate medalje so osvojili Andreja Bešter, Lena Jelovčan, Tian Kuralt, Aleksander Krek in Mai Ječnik, srebrne Nurija Đogić, Matic Bedenk, Jassim Bajrović in Tadej Kuralt.

Gnetenje gline z rokavicami

»Alen ni le najboljši kadet; najboljši je tudi v mladinski konkurenci,« mirno in nič kaj pompozno pojasni Čavić, sedeč za svojo mizo, razpolagajoč zgolj z dejstvi. »Resnično dober je, trenira samo dve leti. Rojen je v Nemčiji, pred osmimi leti je prišel v Slovenijo, državljanstvo bo dobil s polnoletnostjo.« A Čavić noče, da bi birokratske formalnosti zavrle razvoj mladega borca. Zato se je povezal z Zaimom Numanovićem, selektorjem boksarske reprezentance Bosne in Hercegovine, ter Alena kot borca registriral tam. Tako so se udeležili tamkajšnjega državnega prvenstva, ki je potekalo od 5. pa do 7. junija. Med seboj se je pomerilo 32 klubov. »Z bosanskimi papirji lahko sodeluje tako na evropskih kot na svetovnih pokalih in prvenstvih, saj lahko kot tujec zastopa klub le na klubskih tekmah, ne more pa zastopati Slovenije,« nadaljuje Čavić. »Res bi bilo škoda, da mu ne bi omogočil razvoja, saj je vsaka tekma v tujini vredna toliko kot deset tekem doma.« Alen je tako pred dnevi v Bosni svojih 176 centimetrov postavil nasproti 190-centimetrskega velikana. Z nič kaj vabljivim renomejem, velja pripomniti, saj je večino borb na račun višine zaključil v prvi rundi. Predstavnik Boksarskega kluba Kranj je tako bil njegov edini nasprotnik. Alen je »Goljata« suvereno porazil v treh rundah v zanj do sedaj najtežji borbi, njegovi četrti v tujini. Tako se je okronal z nazivom državnega prvaka Bosne in Hercegovine v boksu. Alen laskave besede trenerja posluša zbrano, a ni videti, da bi te nezdravo vplivale na njegovo samopodobo. Stvarno razloži, da se je treningov resneje lotil pol leta po prihodu v klub, šele s prvimi zmagami pa si je prislužil trenerjevo izdatnejšo pozornost. »V drugih državah, so presrečni, če imajo tako vrhunske talente, pri nas očitno ne,« ob tem pripomni Čavić, ker bo Alen do 18. leta mednarodne uspehe nizal v bosanskih barvah. Tudi on ostaja stvaren – recimo bobu bob, talentu talent.

Svet24

Spregledana

Še en tak talent, ki ne more priti do izraza, je Andreja Bešter – Cobra, a ne zaradi državljanstva. V Sloveniji je namreč brez konkurence, pogosto primorana boksati s puncami, ki so težje od nje. »Kar dosega ona, je za v Guinnessovo knjigo rekordov,« slikovito pove Čavić. »Ima borbo ali dve na leto, nato pa boksa z eno, ki je med svetovno deseterico.« Na petih turnirjih AIBA si je prislužila bron; na dveh turnirjih EABA bron in srebro. Sponzorjev nimajo, a jih krvavo potrebujejo. Andrejin talent je potrebno vzgajati na mednarodnih tekmah, pravi Čavić, kar pa ni poceni. Samo predstavljamo si lahko, kaj vse bi dosegla z ustrezno podporo, ob čimer Andreja pristavi: »Gre za začaran krog. Če nimaš tekem, nimaš sponzorjev. Če nimaš sponzorjev, nimaš tekem. Pomanjkanje denarja je zato zagotovo največja ovira.« Tudi, ko pride do olimpijskih iger, kjer želi svetu pokazati, iz kakšnega testa je. In dobiti prepoznanje, ki si ga zasluži. Čavić sicer ostaja optimist: »Za prihodnost tega športa se pri nas ni bati. Delamo brez prestanka, o čemer zgovorno pričajo rezultati.« Upajmo, da dan, ko bo v Kranju zmanjkalo zanosa, nikoli ne pride.