Zanimivosti

Resnica o kani

Katja Božič / Jana
20. 10. 2014, 21.48
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

»Kana je najpopolnejše barvilo za lase, pobarva jih, ne da bi jih poškodovala,« pravi Sonja Velikanje. Naravne barve za lase je začela iskati, ko je dobivala prve sive lase in jih je želela prekriti.

Ker na tržišču ni našla nič primernega, se je spomnila, da so se v njeni mladosti ljudje barvali z neko rastlino, kano. A ko je o njej spraševala frizerje, so ji uporabo odsvetovali – da izsuši lasišče, ga maši, lasje rastejo počasneje, so ji dejali. Ker pa že dolgo raziskuje rastlinski svet, se ji to ni zdelo mogoče.

Brskanje za podatki jo je pripeljalo do ameriške akademske slikarke Catherine Cartwright Jones, ki je doktorirala iz naravnih pigmentov. »Gradivo za doktorat je zbirala tako v muzejih kot na različnih koncih sveta, kjer pridelujejo kano – pot jo je vodila v Maroko, Pakistan, Egipt, Indijo, Jemen. Obiskovala je kmete in ugotovila, da kani dodajajo kovinske soli, največkrat bakrene, tudi živosrebrne, pa umetna barvila, da okrepijo barvo in zakrijejo nižjo vsebnost pigmentov. Pigmenti so namreč občutljivi za vlago, svetlobo, toploto in se hitro razkrajajo, če niso pravilno pakirani.«

Sonja je navezala stik s slikarko in iz njenih izkušenj ugotovila, da je kana na slabem glasu predvsem zaradi konzervansov, ki ji jih dodajajo pridelovalci. »Prva se je začela boriti za resnico o kani. Ustanovila je gibanje, ki se imenuje Združenje umetnikov poslikave z naravno kano. Skupaj nastopamo pri pridelovalcih kane – ker smo tako močnejši in kupujemo večje količine kane, si nam ne upajo podtakniti slabe kvalitete. Z Indijo namreč poslovanje ni tako enostavno.«

Kana je živi meji – ligustru podobna rastlina, ki raste na robu puščav. »Potrebuje ogromno toplote, temperature nad 35 stopinj, umira pa pri 11 stopinjah Celzija. Njen domicil je severna Afrika, najdemo jo tudi v arabskih državah in Aziji. Ugotovili so, da hladi organizem, zato so jo dajali na glavo otrokom in starejšim ljudem. Predvidevajo, da so tako odkrili, da je primerna za barvanje in poslikave.« Obstajajo dokazi, da so Egipčani kano redno uporabljali za barvanje las že pred 5000 leti, morda je bila uporabljana celo že pred 8000 leti.

Kako najti pravo kano. »Pogledati moramo listo INCI, kjer pa velikokrat niso navedene vse sestavine – recimo kovinske soli. Največkrat se že iz navodil za pripravo in nanos kane vidi, s kakšno kano imamo opravka. Pravo kano brez konzervansov moramo pomešati z vodo in neko kislino – limono, grenivkinim sokom, kisom … Če piše, da jo moramo pomešati z vročo vodo, že vsebuje konzervanse, prav tako ni v redu, če piše, da goščo pustimo stati samo uro in pol ali da je treba imeti maso na laseh samo eno uro – v teh barvah so gotovo konzervansi in ojačevalniki barve. Ti ojačevalniki so tisti, ki povzročajo reakcijo s kemičnimi barvami za lase. Če se ženska po barvanju z naravnimi barvami odloči, da se bo spet barvala s kemičnimi barvami, ti konzervansi reagirajo na perokside tako, da lahko lasje postanejo zeleni. Zelo pazljivi moramo biti tudi, ko se na obisku arabskih držav poslikamo s kano, saj dodatki v njej lahko povzročajo alergične reakcije. Že veliko Slovencev mi je poročalo o slabih izkušnjah s tem. Če se želite na potovanju poslikati, se izogibajte uličnih poslikovalcev in se raje odpravite k hotelskemu.« Prava kana ima samo eno barvilo – to je rdeče-oranžno. »Če želimo doseči rjavo barvo las, dodajamo indigo, za svetlejše odtenke pa je recimo sena – sicer zelo zdravilna rastlina, ki ima v svojih listih zlat pigment.«

Uporabljali so jo za ohranjanje zdravih las in barvanje sivih. »Kano so našli tudi na sumerskih tablicah in porcelanu. Najbolj otipljivi dokazi o njeni uporabi pa izvirajo iz obdobja faraonov – na mumijah so našli številne poslikave s kano, z njo so imeli obarvane tudi nohte in lase. Vsa rastlina je zdravilna. V arabskem svetu pomeni poslikava z njo priklic blagoslova in zaščito pred zlim, zato vsak verski praznik obeležijo s poslikavo. V Evropo je prišla v obdobju odkrivanja egiptovskih piramid. Veliko arheologov je bilo Angležev in ti so se s kano srečali v brivnicah, ženske pa v ženski družbi.« Kmalu so jo začeli s preprogami, čajem in drugimi luksuznimi dobrinami izvažati v Evropo. Drzne Evropejke so si s kano barvale lase že v drugi polovici 19. stoletja ter eksperimentirale z barvanjem nohtov in podplatov, da bi bile tako glamurozne kot ženske z Bližnjega vzhoda. Madame Patti, slavna viktorijanska sopranistka, lepotica in mednarodna zvezda, si je svoje črne lase barvala s kano že konec 19. stoletja. Kana je bila tako do prve kemične barve za lase (povod zanjo je bilo odkritje parafenilendiamina –PPD in vodikovega peroksida), imenovane Aureole, tako rekoč vodilna barva za lase.

Listi kane vsebujejo rdeče-oranžno molekulo lavson. Pri mladih listih je ta barvna molekula vidna v središču žil. Kana lahko vsebuje od en odstotek do  štiri odstotke lavsona, odvisno od podnebja in zemlje, kjer raste. Liste, ki vsebujejo manj barvila, oberejo, na grobo zmeljejo in presejejo ter uporabijo za barve za lase. Kana z največ barvila, to je pet odstotkov najkakovostnejšega prahu, pa je zmleta in presejana skozi fino sito. Namenjena je risanju po koži, kar ob praznovanjih počnejo v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Južni Aziji. Ta kana je kakovostna za poslikavo telesa in odlična za lase, ker je fino mleti prah lahko sprati in daje vašim lasem bogatejšo barvo (vir: Catherine Cartwright Jones – Kana). »Ko sem v trgovinah pregledala, kaj vse prodajajo pod imenom kana, sem se zgrozila. Po njej sprašujejo ženske, kot sem jaz, na koncu pa dobijo snovi, ki so lahko še bolj strupene kot barve za lase.«