Melodije morja in sonca

Mario in Lorella: V pokoju bo imel on barko, ona mu bo kuhala kosilo

Marjana Vovk
10. 7. 2021, 20.40
Posodobljeno: 10. 7. 2021, 22.14
Deli članek:

Lorello in Maria so združile prav Melodije morja in sonca, bilo je leta 1999. Za Mariborčana je bila Primorka takrat »eksotična v vseh pogledih«, a sta se takoj ujela in ona je kriva, da se je malce sprostil ter vzljubil Portorož.

ZEN
Zaradi Lorelle je Mario vzljubil Portorož.

Včeraj sta desetič vodila MMS. Sta kot par starih zakoncev – sproščena, usklajena in ves čas v zbadanju. Med intervjujem pogosto zaideta v usklajevanje obveznosti glede prihajajočega festivala, se do solz nasmejita ob le sebi jasnih anekdotah iz preteklih let ter načrtujeta, kako bosta preživela starost – očitno povezana drug z drugim in morjem.

(Intervju je bil opravljen pred sobotnim dogodkom.)

Melodije morja in sonca bosta tokrat vodila desetič …

M: Skupaj desetič, Lorella ima sicer večjo cifro. Lorella, ti šteješ svoje?

L: Ne, štejem le te s tabo. (smeh)

M: To je modro! No, jaz jih bom zdaj vodil desetič.

L: Jaz pa malce večkrat. A ker verjamem, da ni naključij v življenju, to je štirideseta obletnica festivala in deseta najina –, to zagotovo nekaj pomeni.

M: Lepo se je pokrilo. Jaz zdaj po štirih letih spet vodim MMS. Se veselim, čisto zares, saj bo izpeljan kljub težki situaciji na televiziji, ko se delajo čudeži z zares malo denarja …

L: Jaz sem tudi razmišljala, koliko festivalov sploh še imamo. In koliko jih je še na nivoju. Zelo malo.

M: Le Popevka, Ema in Melodije. Ema in Popevka sta že preseljeni v studio, le MMS je še festival med ljudmi. Če ne bi bilo občine Piran in Avditorija, tudi tega ne bi bilo. In pravi festival hrepeni po občinstvu.

L: Oni so verjeli, da MMS bo, in to že v času, ko se sploh ni vedelo, ali bo lahko publika ali ne.

M: Mene je spomladi med najhujšo epidemijo klical direktor Avditorija, ali bi bil voditelj. Sem rekel, seveda, saj festivala itak ne bo. No, zdaj je. Kljub vsem neugodnim okoliščinam z epidemijo vred so se stvari tako lepo zložile, od vrhunskih kadrov do s premislekom izbranih pesmi.

L: Moj brat Andrea Flego je bil predsednik komisije in je dejal, da so želeli izbrati melodije, ki niso samoumevne, da ni samo »gremo na morje in žuramo na plaži«, ampak da so besedila drugačna in glasba kakovostna.

Torej bodo letošnje Melodije res nekaj posebnega, če so vse te obletnice?

M: Škoda, da nisem še jaz letos petdeset in Lorella štirideset, to bi bilo pa …

L: Vrhunsko!

M: Namen je bil, da bi MMS trajal več dni, skupaj z revijalnim delom, a bo to moralo počakati na boljše čase, predvsem brez covida.

L: In da se zavest glede festivalov bolj razvije. Vedno pravijo, da želi biti MMS kot Sanremo. To so velike besede. Sanremo traja en teden, ima vrhunsko produkcijo, a ne vidim nobenih večjih ovir, zakaj se ne bi MMS razvijal v to smer. Vrhunec MMS je bil leta 2014, ko je bilo res vse noro glamurozno. Ta nivo je težko ohraniti, če je vedno več varčevanja z vseh strani. Midva kot voditelja lahko narediva veliko, ne moreva pa vsega. Pomembna je tudi struktura, ki stoji za tem.

M: Če delam MMS, je zame zelo pomembno, da so scena, luči, bend, sovoditeljica, moja obleka … profesionalni. Šele takrat imam veselje pisati scenarij. Ko sem recimo leta 1999 prvič vodil MMS, mi je bilo vseeno, kaj je na odru. Super mi je bilo, da je poletje in da sem par dni v Portorožu. Spoznal sem Lorello, ki je bila zame kot drug planet, eksotična v vseh pogledih. Bila sva tako mladostno navdušena, naivna in nora, da sva šla na oder brez scenarija. Med pesmimi sva si izmišljevala, kaj bova povedala naprej.

L: Ampak zanimivo, kako je to sprejela publika.

M: Jedli so nama iz roke. Najbrž zaradi tebe, ker si Primorka. Ali mislijo, da sem jaz tudi Primorec? (smeh)

L: Ko si začel voditi MMS, si bil izjemno priljubljen v Sloveniji. Oddaja ni imela nobene konkurence, vsi so jo gledali. To so bili čisto drugačni časi.

M: Res je, leta 1999 je bil Zoom na vrhuncu. Vodenje MMS je bilo vedno super. Pričakujem, da bo letos tudi. Posneli smo krasen napovednik. Lorella je uredila, da smo imeli v Portorožu svoj pomol, prava poročna scena je bila. Moja mama že misli, da je to to. (smeh)

FPA
Obleke voditeljev na MMS-u pogosto spominjajo na poročne. Te sta iz leta 2017.

Na Melodijah ste voditelji kar pogosto oblečeni tako, da malce diši po poroki.

M: Se že malce vleče poročna tematika, kajne? Malce tega bo tudi letos. Lorella je kriva, saj se je potrudila z oblekami.

L: To je bila pravzaprav tudi neka prelomnica MMS. Najbolj sem bila alergična, če mi je kdo dejal, da morajo biti oblačila na Melodijah sproščena kot na plaži. Kaj to pomeni? Da bo Mario bos in v zmečkani laneni obleki? Že na začetku sem rekla, da želim na odru italijanski glamur. Zanimivo je bilo, da so nam potem pevci sledili. Na začetku so na oder prihajali še v kratkih hlačah in sandalih …

M: Naravnost s plaže, zažgani od sonca.

L: Zdaj tega ni več.

M: Ko pride pevec na oder in vidi vso to glamurozno sceno, se zave, da ne more nastopiti v »papučah«. Moram povedati, da bom letos najbolj slavnostno oblečen, odkar vodim MMS. Zamenjal bom dve obleki, Lorella pa štiri.

Zakaj je glamur izginil tako s televizije kot z dogodkov?

L: Slovenci smo narod, ki se boji glamurja. Stvari, ki so prelepe, se bojimo, saj to ni v naši kulturi. Vedno je vprašanje, ali bo preveč bleščeče, urejeno, lepo, glamurozno. Kdaj je kaj preveč bleščeče? Seveda ne greš v večerni obleki v trgovino, a če govorimo o prireditvah – lahko tu zgrešimo z glamurjem? Mislim, da ne.

M: To izvira iz naše mentalitete. Glamur je nekaj, kar izstopa, ni del vsakdanjega življenja, ampak kriči po pozornosti. Slovenci tega ne maramo. Ne maramo, da kdorkoli izstopa in da smo vpadljivi. Radi smo potopljeni v povprečje. V vseh sferah. Poglejte, kako smo ljudje pri nas oblečeni vsak dan, kakšna stanovanja imamo, lokale … To je naš smisel za estetiko. Festival, kot je MMS, pa je priložnost, da se pokažemo v najboljših izdajah. Tako kot sem oblečen na MMS, nisem celo leto.

L: Tudi jaz ne. To je oder, ki to prenese oziroma zahteva.

Kakšna je rdeča nit scenarija?

M: Seveda jubilej. Mimo 40 let se ne da. Nemogoče se je sprehoditi skozi vsa leta, je preveč pesmi. A sva nekako med napovedmi poiskala neki stik s preteklimi pesmimi. Nisva se osredotočila le na zmagovalne, ampak tudi na tiste, za katere sploh ne vemo, da so bile na Melodijah. Na primer Ribič, ribič me je ujel od Majde Sepe je bila leta 1978 najbolj predvajana pesem v slovenskem prostoru, čeprav ni zmagala na MMS. Takrat je zmagala Moni Kovačič z Nasmehom poletnih dni. V arhivu smo celo odkrili komad, ki je leta 1984 dobil glavno nagrado občinstva in ima naslov Mario! »Mario živi v Piranu v ulici številka 3,« nekaj takega. Poznaš, Lorella?

L: Ne. Morda pa obstaja tudi pesem Lorella? (smeh)

M: Čakamo na ta komad naslednje leto!

FPA
Melodije morja in sonca so priložnost za glamur.

Mario, menda ste preverjali, o čem največkrat pojejo skladbe na Melodijah.

M: Večinoma res o poletju in morju, o mornarjih – zanimivo, to je najbrž kakšna prispodoba.

L: In malo tudi fascinacija: odhaja z barko in žalostjo, vrača se z radostjo. Veliko je metaforike.

M: To je verjetno že iz Lepe Vide, ki gre z barko.

Barke imata verjetno rada tudi sama?

M: Seveda! Sem zaljubljen v barke. Ko bom v penziji, pridem v marino Izola. Tam bom imel svojo barko. Lorella, povabil te bom na kavo. Celo leto bom tam!

L: In boš moj mornarček! (smeh) Jaz nimam barke, niti nikoli nisem dopustovala na jadrnici, poslušam pa Mariove zgodbe in verjamem, da bi mi bilo všeč. Vendar ne bi šla z družbo, to si ne bi upala, temveč z družino, saj je premajhen prostor in se moraš res dobro poznati.

M: Na barko moraš z ljudmi, ki ti ne gredo na živce niti takrat, ko so najbolj zoprni. To je tako majhen prostor, nimaš se kam umakniti. Že če imaš skiperja, je to tuj človek na barki in razbije harmonijo. Zato hodim izključno z najboljšimi prijatelji, od katerih zna nekdo pluti.

Sami pa nimate izpita?

M: Poskusil sem voziti jahto, a ni enostavno. To ni avto in morje ni cesta. Barka ni na trdnih tleh. Nesejo te tok, valovi in veter. Naravnost morda še gre, a obrniti ali parkirati v marini …

L: Zraven pa te gleda cela marina in zmajuje z glavo. (smeh)

M: Se mi zdi, da nisem preveč talentiran za skiperja. Bom parkiran v Izoli v marini, to bo to.

L: Jaz pa ti bom kuhala kosilo.

Mario bo na barki. Lorella, kje pa boste vi, ko boste v pokoju?

L: Joj, a bova sploh kdaj v penziji?

M: Enkrat bova in takrat bova sedela v prvi vrsti Avditorija in gledala MMS, ko bodo na odru neke mlade »frčafele« …

L: In jaz bom vanje metala »pomidore«! (smeh)

M: Delale se bodo norca iz naju, ena bo z mikrofonom prišla do naju in te vprašala: »Gospa Lorella, se spomnite …« In ti ji boš zabrusila: »Nič se ne spomnim!« (smeh obeh)

L: Ne vem, kaj bom delala v pokoju. Zelo rada pišem in se precej vidim v tej vlogi. Všeč mi je pisati za ženske, prepletati psihologijo in modo. Sicer pa bi bilo zame popolno življenje, da bi ves čas potovala. Od nekdaj imam željo, da bi šla za več mesecev v Ameriko, da bi živela to njihovo kulturo.

M: Povej, kam boš šla, da malo pridem mimo. Grem zelo rad v Ameriko, a le za omejen čas, na dopust, več pa verjetno ne bi zdržal. Občudujem ZDA, a sem z leti začutil, da mi njihov življenjski slog ni blizu.

L: Mene so že od nekdaj fascinirali Američani in njihova odprtost, prijaznost, čeprav marsikdo pravi, da ni pristna.

M: Kolikor sem jaz imel stika z njimi, je ta odprtost površinska, zlagana.

L: Ampak tudi če je ta prijaznost površna, jo imam rada, ker jo doma velikokrat pogrešam.

M: To je njihova mentaliteta.

Se mi zdi, da se tudi pri nas malce sproščamo.

M: Ja, zaradi Primorcev, to prihaja od njih.

F: Verjetno res. Ta bližina z Italijo se pozna.

M: Do Ljubljane je to že prišlo, v Mariboru pa je bistveno drugače. Ko sem pred tridesetimi leti prišel v Ljubljano, so bili Ljubljančani bolj zaprti, manj komunikativni, kot so danes. Mene pa tega uči Lorella. Ko sem jaz, Štajerec, prišel v Koper, je bilo kot druga država. Tam je vse bolj na »izi«, nihče se ne sekira, bomo že. Druga mentaliteta. Oni imajo morje, bližino meje, Italijane … Vse to se pozna.