S partnerico Niko Veger sta primerno bivališče bolj ali manj intenzivno iskala skoraj štiri leta, naposled pa sta se odločila za hišo v Trnovem, ki jo zdaj prenavljata.
Poles je vse, za hrano pa si vedno vzame čas. Doma sicer že kar nekaj časa uživajo kosilo iz vrtca, ki ga hodijo iskat. Odkar je bila namreč Nika drugič noseča in je imela težave s križem, zaradi česar ni mogla toliko kuhati, so se odločili, da to rešijo tako, da vzamejo hrano iz Amalijinega vrtca. Ta je po Petrovih besedah zelo dobra, zdrava in raznovrstna.
»Želela sva imeti dovolj prostora, da lahko pride naenkrat na obisk tudi več prijateljev. Zdaj se dobivamo po drugih dnevnih sobah in vrtovih, saj mi trenutno doma nimamo teh možnosti,« nam je povedal Poles. Pravzaprav je iskal kakšno večje domovanje in ne nujno hiše.
Doma v Velenju je sicer živel v hiši, v kateri je imel tudi delavnico, kjer je lahko malo »šraufal«, kar v Ljubljani malo pogreša. »Rekel sem si, da če bom našel kaj takšnega, bo še boljše. Hotel sem imeti tudi nekakšen atrijček oziroma neki prostor okoli hiše, ker si dekleti želita psa. V trenutnem stanovanju smo živeli deset let, zdaj smo pa našli hišo v Trnovem, ki jo prenavljamo. Je pa to res zahtevno delo. A si res hočemo narediti tako, da nam bo lepo, zato se s tem kar intenzivno ukvarjamo. Gre pa res ogromno časa in živcev. To so mi sicer vsi govorili. Predvsem sta v igri dve kategoriji: evri na kvadrat in odločitve na kvadrat, ki se kar prepletata, tako da ne morem določiti, katera je hujša … V teh časih je res ogromno izbire – včasih si imel tri različne vrste ploščic in dvojni parket – zdaj pa je ponudbe enostavno preveč – in to tudi po zelo ugodnih cenah,« nam je »potožil« voditelj.
V Trnovem je sicer pristal po naključju. Njegov prvi kriterij je bil, da je bivališče od studia Pop TV oddaljeno največ 20 minut s kolesom in da je v nekem mikrookolju, kjer sta dosti blizu trgovina in šola. Hotel je sicer atrijsko hišo, a je ni našel. »Na koncu ugotoviš, da ni dosti kvalitetne ponudbe in ni takšnih hišnih naselij, kjer bi se prodajale točno takšne hiše, kot bi jo želel. Potem pa začneš selekcionirati, sprejemati kompromise, ter se na koncu pač sprijazniš, da je to pač Ljubljana in boš kredit odplačeval kar nekaj let,« nam je povedal Poles. Nad novim okoljem sta navdušeni tudi hčerkici Amalija in Bela. Z ženo sta jih namreč že prepisala v trnovsko šolo in vrtec, saj so mislili, da bodo v hiši že z novim letom in jih nista želela prepisovati med letom. »Super je. Zjutraj, ko ju odpeljeva v šolo, greva pogledat še na bajto, kaj je novega narejeno, se malo pogovoriva z ekipo in greva na delo. Z dela greva pa spet pogledat na hišo in potem po njiju,« nam je razkril Peter. Kdaj se bo preselil, še ne ve. S tem, ko je izključil čez palec postavljeni rok dokončanja hiše, mu je vse veliko lažje. »Ko smo začeli prenovo, so mojstri ocenili, da je dela za pol leta, a prenova je živa stvar in določeni postopki pač zahtevajo svoj čas. Estrihi se pač morajo posušiti. Zdaj raje kar govorim, da bomo notri maja, tako da bom lahko, če se bomo vselili marca, rekel, da smo bili pred rokom.« nam je v smehu povedal Peter.
Hčerki ga znata zavrteti okoli prsta
Peter priznava, da zna biti do svojih hčerk precej popustljiv. »Ugotovil sem, da jim moraš to v določenih trenutkih celo malo pustiti. Ne, da te ovijajo okoli prsta, ampak da tudi one doživijo te male zmage. Da jim pustiš, da te od NE do JA pripeljeta prek nekega procesa. Mislim, da je to dobro za življenje. Da človek ne odneha pri prvem ne, ampak da dojame, da se je za stvari, ki so mu res pomembne, vredno potruditi. Poskušam jim sicer pokazati, za kaj se je vredno potruditi in za kaj ne. Sta pa deklici, tako da se včasih tudi pustim oviti okoli prsta. Včasih mogoče že tudi nevede, saj sta že toliko stari …« priznava Poles.
Poles za kondicijo skrbi na različne načine. Hodi na vaterpolo, v zadnjih nekaj tednih pa se je lotil še crossfita. Voditelj rad preizkuša tudi novosti. Zadnjič si je poskusno nadel vision body, športno obleko z všitimi elektrodami, ki uporabniku skozi mišice med vadbo spušča elektriko. Drugače pa kolesari na delo in hodi na sprehode z otroki. Za kaj bolj intenzivnega in res rednega pa trenutno preprosto nima časa.
Ukvarja se tudi z gostinstvom
Peter je pred leti zavil tudi na gostinsko področje – in to po čistem naključju. »Pri 37 letih mi je prijatelj prvič razložil, kako se pravilno, s skoraj nič CO2 natoči pivo, in sem si rekel, da moram to razširiti med ljudi. Zato sem pridružil prijatelju in ženi, ki sta odpirala gostilno, da malo spravim glas med ljudi. Kot ekipa se super razumemo in vemo, zakaj to delamo, nisem pa toliko prisoten in aktiven, da bi lahko sam zase rekel, da sem gostinec. Za to imam tudi premalo znanja in časa, se pa sproti učim. Gostinstvo je pač posel, ki dejansko zahteva celega človeka. Ves čas moraš biti tam, še posebej če želiš prepričati s kvaliteto. Ogromno je truda in malenkosti, ki morajo biti urejene. Zdaj smo recimo ravno v fazi izdelave novega jedilnika z jedmi, za katere smo videli, da jih ljudje najraje naročajo in jasno z nekaterimi novimi, ki bi jih radi uvedli. Ves čas nadgrajujemo ponudbo in se izobražujemo,« nam je povedal Poles, ki je ob tem tudi spoznal, kako zelo zahtevno delo imajo kuharji in natakarji.
»Drugače je, ko gledaš stvari od znotraj. Kuhar mora biti ves čas stoodstoten. Vsak krožnik, ki zapusti kuhinjo, mora biti super in vedno enak. Tako da res vsa pohvala dobrim kuharjem in jasno tudi sposobnim natakarjem. Tudi dobri natakarji so zlata vredni, še posebej če so agilni, komunikativni in se znajo obrniti. Pa da imajo nadzor nad dogajanjem, da znajo postreči in tudi v gneči vsakomur posvetiti dovolj časa. Nekje sem prebral, da je to najbolj zahteven/stresen posel na svetu,« nam je dejal Poles.
Od lani imajo nad gostinskim objektom tudi prenočišča – osem sob in dva apartmaja. Zdaj v zimskem času pa so en apartma spremenili v sobo za druženje za zaključene družbe. »Sobe so super. Veliko turistov pride. Zdi se mi, da znajo turisti veliko bolj kot domači gosti ceniti to, da imajo na licu mesta zajtrk, da imajo dobro hrano, da jim znamo razložiti, kam naj gredo v Ljubljani in da je to neka udobna sobica za v redu denar. Imamo pa veliko različnih vrst turistov – od poslovnih gostov do družin, ki se zelo radi družijo med sabo v skupnem prostoru,« nam je razkril Peter.
Sam zase pravi, da načeloma ni zahteven gost. »Če je dosežen osnovni higienski minimum in imajo natakarji priljuden pristop, mi je že lepo, potem pa naprej. Ko smo bili nedavno v Mostarju, smo se z vsakim natakarjem po treh replikah že smejali. Imajo ta človeški pristop, znajo se pošaliti, a vseeno jih krasi ta neka eleganca, ponos, šlif. Enemu smo rekli, da iščemo Brucea Leeja in kje bi ga lahko našli, pa nam je rekel: 'Pa jaz mislim, da je on umrl.' Všeč mi je, da se znajo pošaliti, da se zavedajo, da so obraz tega lokala in da morajo biti normalni – da morajo biti priljudni in da – če kaj ni v redu – to priznajo, saj so konec koncev tudi oni ljudje,« pravi Poles.
Sam se nima za zvezdnika
Voditelj rad pokramlja z ljudmi, ki ga po navadi gledajo po televiziji, a sam se ima za čisto običajnega človeka, ki pač dela stvar, ki je malo bolj odmevna in izpostavljena. »Jaz sem zelo hitro sam s sabo uredil glede tega. Prvič, ko so se ljudje za mano začeli obračati, ko sem začel voditi Videospotnice, sem si mislil: 'Joj, glej te »kretene«, ki se obračajo za mano in se nekaj derejo', a točno v istem trenutku, ko mi je čez glavo šla ta misel, je cesto prečkal Borut Veselko, ki je bil takrat zelo popularen, in sem si rekel: 'Joj, glej ga Boruta' takoj zatem pa: 'Pa ti si čisto isti!' Ko si na televiziji, te ljudje začnejo drugače dojemati in se tudi drugače obnašati do tebe. Ti si še vedno tak, kot si bil. A s tem, da kar naenkrat neki tujci hodijo do tebe in da pridejo do tebe malo opiti ljudje in ti začnejo težiti, se moraš znati soočiti. Načeloma sem zelo vesel človek in se rad družim. V nekem trenutku pa moraš neznancu dati vedeti, da si tam z družbo ali z družino in da bi rad svoj že tako manjkajoči prosti čas preživel z njimi,« nam je dejal Poles.
Najbolj pogreša tek
Poles je sicer zelo zadovoljen s svojim življenjem, bi pa vseeno spremenil nekatere stvari, če bi jih lahko. »Ne bi se poškodoval, ne bi si križa zlomil, ne bi si poškodoval kolena. To so stvari, ki me mogoče rahlo omejujejo, saj ne morem več teči in se ukvarjati z vsemi športi. Zelo rad sem tekel, skozi tek sem se tudi sčistil. Atletiko sem tudi treniral. Pogrešam tek – še posebno po takšnem malo vlažnem vremenu – ko je polno kisika, ko sem se res 'steral do konca', pa me – ko sem prišel domov – ni nič bolelo. Zadnjič sem v oddaji tekel na Ig in me je potem še dva dni bolelo koleno. To bi spremenil, če bi mi takrat 17-letniku kdo povedal, da moram malo bolj paziti, kakšne kilograme si nalagam, in takrat 25-letniku rekel, da ne smem igrati nogometa na agresivni podlagi. Generalno pa se mi zdi, da sem se kar naučil malo peljati čez življenje. Malo poslušam te instinkte in se sprašujem, ali mi določena stvar odgovarja ali ne,« nam je za konec še dejal Poles.
