Novice Svet24

Skoraj štiri desetletja po smrti Josipa Broza Tita se niti legend o njegovih zadnjih trenutkih še vedno prepletajo z resnico. Njegova bolezen in zadnje ure so zaviti v tančico skrivnosti. Kar pomeni, da se neresnice toliko lažje širijo. Titov dolgoletni osebni zdravnik Predrag Lalević pa je pred kratkim le prekinil molk.

Ni človeka, ki bi prst uperil v vas

Profimedia

Kako pomembna je bila sleherna odločitev z zvezi z njegovim zdravljenjem, opiše sledeča situacija. Maršalova noga je bila ogrožena. Milomir Stanković, ki je v ljubljanskem kliničnem centru zdravil Tita, je v knjigi Med življenjem in smrtjo zapisal: »Šlo je za okluzivno angiopatijo, ki ni bila posledica diabetesa. Bila je na arteriji na njegovem bedru, zato je bila ogrožena noga.« Cel državni vrh je poslušal zdravniški nasvet, ki se je glasil, da je amputacija neizbežna. Oglasil se je Stane Dolanc: »Vemo, da je položaj težak, vemo, da bo umrl pred amputacijo. Vendar vam zagotavljam, da ni človeka, ki bi prst uperil v vas.«

Izklopil aparate

Kirurg in anesteziolog Lalević je tekom 16 let, ki jih je preživel ob Titu, z njim odšel na 106 potovanj v tujino, za srbski Telegraf pa je spregovoril o zadnjih štirih mesecih maršalovega življenja v Ljubljani. Bil je del ekipe, ki se je ta čas borila za njegovo dobrobit. On je bil tisti, ki je izklopil aparate, ki so Tita ohranjali pri življenju.

»V jutranjih urah je nastopila hemodializa, čez nekaj časa mu je padel še krvni tlak. Ker se ni zvišal, smo morali ukrepati. Vsi člani strokovne ekipe, dežurni zdravniki in najboljše medicinske sestre, ki so ga negovale, so se zbrali okrog postelje. Tito je počasi utihnil,« je dejal in dodal, da so, čeprav je respirator delal normalno, na EKG-ju opazili spremembe, ki so nakazovale, da je konec blizu. Tik pred smrtjo je po Lalevićevih besedah vročični maršal začel prepevati v ruščini in sanjati Kitajce. »Ob 15.05 se je na EKG-ju pokazala ravna črta – znak, da je srce nehalo biti. V čisti tišini smo ob postelji stali 15 minut, nato pa sem pogledal profesorja Bogdana Breclja, najstarejšega v ekipi, in mu pokazal na aparate, ki so z zvočnimi signali dajali vedeti, da še delajo, na kar je pokimal z glavo. To je bil znak, da jih izključim. Ko sem jih, smo zapustili sobo,« je o slovesu maršala Tita še dejal Lalević.