Novice Svet24

Tožilstvu tako ni preostalo drugega, kot da na primer pozabi, da ne bi še bolj osramotilo obveščevalnih služb. Med sojenjem je namreč postalo boleče očitno, da je britanska obveščevalna služba MI6 skupaj z ameriško CIA (Centralna obveščevalna agencija) leta 2012 po padcu Gadafijevega režima sirskim upornikom posredovala zaloge orožja iz Libije. A to je le en v vrsti tovrstnih primerov. Manj sreče je imel londonski taksist Anis Sardar, katerega je dva tedna prej doletela doživljenjska zaporna kazen, ker se je leta 2007 uprl ameriški in britanski okupaciji Iraka. Terorizem vse bolj postaja stvar interpretacije in nikjer bolj kot na Bližnjem vzhodu, kjer je nekdo danes terorist, jutri pa borec za svobodo, kakor pač na Zahodu zapiha veter.

Reuters

Da bi torej osamili sirski režim (slednje je bilo posebnega strateškega pomena), so pozdravljali vzpostavitev »salafistične kneževine«, kar je bila želja opozicijskih sil.

Različni pogledi

Britanske, ameriške in druge Zahodne sile so spet v Iraku – domnevno zato, da bi za vedno opravile z džihadistično vojaško skupino Islamska država. Po tistem, ko je ta pogoltnila velike kose sirskega ter iraškega ozemlja ter se razglasila za kalifat. Nekateri Iračani se pritožujejo, da so Združene države Amerike dogajanje le opazovale, Američani pa trdijo, da so se hoteli izogniti žrtvam med civilisti, za kar se sedaj trkajo po prsih, češ da jim je uspelo. Kar za bolje obveščene pomeni, da niso hoteli napadati sunitskih utrdb, da se ne bi zamerili svojim sunitskim zaveznikom v Perzijskem zalivu.

Zahodne sile so jih podpirale

Dovolj zgovorna so poročila ameriških obveščevalnih služb, ki so od nedavnega za vpogled na voljo tudi javnosti. Poročila, ki so nastala avgusta leta 2012, napovedujejo in pozdravljajo obet »salafistične kneževine« na vzhodu Sirije in Islamske države pod nadzorom Al Kaide v Siriji in Iraku. V popolnem nasprotju z Zahodnimi trditvami v tistem času poročilo Al Kaido v Iraku in druge salafiste (islamistično radikalno gibanje) prepoznava kot gonilno silo upornikov v Siriji, v njem pa je navedeno tudi, da Zahodne države, države Perzijskega zaliva in Turčije podpirajo prizadevanja opozicije, da bi prevzela nadzor na vzhodu Sirije. Da bi torej osamili sirski režim (slednje je bilo posebnega strateškega pomena), so pozdravljali vzpostavitev »salafistične kneževine«, kar je bila želja opozicijskih sil. Kar pomeni, da so eno leto po sirskem uporu ZDA in njene zaveznice ne le podpirale in oboroževale opozicijo, za katero so vedele, da v njej prevladujejo ekstremne sektaške skupine; bili so pripravljeni, da podprejo stvaritev neke vrste islamske države – kljub nevarnosti, ki bi jo ta predstavljala enotnosti Iraka –, da bi oslabili Sirijo.