Marynina modrina

Ko delo v Sloveniji iščejo tujci: »Še za naše nimamo.«

Urška Krišelj-Grubar/revija Jana
8. 1. 2023, 18.35
Deli članek:

Pred več kot dvajsetimi leti je iz Ukrajine pred nevzdržnimi razmerami s petletnim sinom pribežala v Slovenijo.

Mateja Jordovič Potočnik
Maryna Bilash Puljić je pred več kot 20 leti iz Ukrajine prišla v Slovenijo.

Potem ko so jo kot pedagoginjo in učiteljico biologije zavrnili, češ da imajo svojega kadra dovolj, si je ustvarila svojo službo in postala ena najbolj iskanih učiteljic poslovne ruščine. Povezovala in izobraževala je Slovence, ki jih zanima ruska zgodovina. Prevedla je številne ruske pravljice, z mamo pa napisala tudi svoje, v katerih igra glavno vlogo Marynin praded, ki je bil znani ruski vrač. Po rusko znahar. Zdaj Maryna ustvarja novo zgodbo.

Postala je čisto posebna navdihovalka za ženske, ki rade šivajo ali pa bi se tega rade naučile. Postala je krojačica svoje usode in navdih za mnoge ženske, kar v teh časih, sploh če si Rusinja, sploh ni lahko. Bila je in ostaja dekle iz nekdanje Sovjetske zveze, ampak še kako ceni ter ljubi mir in zavetje, ki ji ga ponujajo naša dežela in ljudje. Zato daje, kar ji je bilo dano, in uči naše ženske modrosti, ki jih črpa iz znanj svojih prednic, ki so se naučile preživeti ter ohraniti dostojanstvo tudi v najtežjih trenutkih.

Več torkov zapored sem se sprehodila mimo pravljične izložbe s tisočerimi pisanimi sukanci, trakovi, šivalnimi stroji (tudi takimi s kristalčki swarovski) in blagom ter vsem, kar šivilje potrebujejo za ustvarjanje. Nobenega takega nakupa nisem imela v načrtu, pa me je živahna barvitost izložbe nagovorila, da sem vstopila. Privlačil me je potisk čarobne ptice na blagu in morala sem se je dotakniti. Približala se mi je svetlolasa ženska in me spodbudila, da vstopim še korak globlje v prostor, kjer so peli šivalni stroji. Pri enem celo ni bilo šivilje, sam je ustvarjal neke vrste čipko. Radovednost se je prebudila, prijazna ženska z neko posebno milino in dostojanstvom pa jo je še spodbudila.

»Vi pa niste Slovenka, ampak krasno zveni vaša slovenščina,« sem ji rekla. »Iz bivše Sovjetske zveze sem, ampak že več kot 20 let živim v Sloveniji.«

»Zelo ustvarjalno je tu,« mi je ušlo, a se ni zmedla, le nežno se je nasmejala, najbrž je vajena komplimentov. Všeč mi je bila. Ni skrivala, od kod je. Zdrav ponos nosi s sabo. Krojačica svoje zgodbe. Zato sem kar ostala. Tudi jaz bi rada znala tako šivati.

V Volgi so nekoč plavale velikanske ribe

Najgloblje v prostoru sem na steni opazila veliko odtenkov modre barve na prešiti odeji. Zagledala sem se vanjo, Maryna pa je pripovedovala. Zgodbo o reki Volgi, kot je nekoč bila, pa je ni več, a ji je o njej pripovedovala stara ženica v eni od novgorodskih cerkva, ki jo je naključno srečala prav takrat, ko je v svojem življenju obrnila nov list in se iz sveta prevajalstva, založništva ter poučevanja ruskega jezika odločila, da si bo uresničila otroško željo in nadaljevala svoj hobi, ljubezen do šivanja.

Namreč šivala je že kot otrok. In to v okolju, od koder so njene prednice, ki so bile v tem mojstrice. Pa je srečala to žensko in navdahnila jo je s pripovedjo o davno minulem času, o velikih ribah v Volgi in sploh o njeni veličini in čistini, ki jo je starka pogrešala, Maryna pa jo je »sešila« nazaj v umetnino, ki zdaj krasi njen slovenski atelje na Medvedovi v Ljubljani. Spet me je neslo k blagu. Želela sem se dotakniti tiste velike ribe, ki jo je všila vanj, medtem pa mi je povedala, da je »izdelek« pripravila za festival Quilt, ki ga prirejajo v Rusiji.

Mateja Jordovič Potočnik
Le eden izmed mnogih čudovitih šivanih izdelkov.

Njena ljubezen je krpanka (patchwork). Obvlada različne tehnike in odeja z ribo je njihov prikaz, da se vidi, kaj vse se da, če se hoče. In prav to je Marynina želja, da prebudi v strankah, ki vstopijo, kot sem jaz, v njen čarobni svet, zavedanje, da si lahko same uresničujejo želje. Pogovor s starko je v Maryni pritisnil na nevidni sprožilec in v njej prebudil željo, da se vrne h koreninam. Starkino modrost je zdaj čutiti skozi blago. »Vsakdo nas lahko z nečim napolni, in to se dogaja na naših tečajih šivanja.«

Rusi imajo radi kič

Maryni sem navdušeno povedala, kako so mi všeč ovitki za knjige iz blaga. Maryna je prinesla nekaj ličnih, še lepših, kot sem si jih zamislila, saj ima tudi sama rada knjige. Omenila je še stranko, ki je pred kakim letom vstopila v atelje z željo, če bi ji iz starih kosov jeansa naredili nekaj po njenih zamislih. Maryna je rekla, da tega ne delajo, lahko pa jo naučijo. In tako zdaj gospa vesela ustvarja svoje ideje iz starih kosov. To je Marynin cilj. Spodbuditi ženske, da si dajo duška.

Nedavno je organizirala brezplačni tečaj. Tema so bili božični okraski v posebni tehniki krpank, pri kateri šivamo po papirju. Zelo rada ustvarja izdelke za dom in ambient ter to poučuje tudi na tečajih šivanja. Dekorativne blazine (povšterčki, kot ljubko reče Maryna) z božičnimi motivi krasijo njen salon. »Rusi imamo radi kič. V  prednovoletnem času pa sploh.« V roke je prijela nekaj blazin v intenzivnih barvah. »Strašno uživam v močnih tonih.« Pogledala sem jo, v kakšne barve je odeta, niso bile močne, ravno nasprotno, in sama je uganila, kaj mislim. »Zelo imam rada tudi črno-belo kombinacijo. Ne moreš zgrešiti.« Opazila sem, da si je srajco sama oplemenitila na vezilnem stroju. Ženska ima slog.

Od bega do ljubezni

Ko je pred dvajsetimi leti s petletnim sinom prišla v Slovenijo, je iz razmer, kakršne so bile tedaj v Ukrajini, dobesedno zbežala. Pedagoginja, učiteljica biologije, se je na pobudo prijateljic obrnila na ministrstvo za izobraževanje, ali imajo morebiti delo zanjo, a so se odzvali: »Še za naše nimamo.«

Slovenskim prijateljicam, ki so študirale ruščino, je nato nudila ure konverzacije, pomoč pri pisanju diplomskih nalog, v zameno pa prejemala njihove študijske zapiske. Tako se je učila z njimi. Opazila je, da imajo predavatelji, ki poučujejo ruski jezik, težave, pa je pripravila svoje gradivo za pet stopenj učenja poslovne ruščine. In po njem poučevala tudi sama. Za poslovno ruščino je postala njena šola ena najbolj iskanih. Tako je spoznala tudi svojega sedanjega moža. Učila ga je ruščino, pa se je začelo iskriti … In lepo jima je tudi po zdaj že več kot desetih letih.

Kdo je lopov, ki krade jagodke? 

Po petnajstih letih poučevanja in vožnje po vsej Sloveniji se ni več čutila izpolnjeno, zato se je preusmerila k ljubezni iz otroštva, šivanju. Zdaj, v času vojne med Rusijo in Ukrajino, je mnogim učiteljem ruščine težko, tečajev skorajda ni, Maryna pa se skuša od vojne distancirati. »Kadar grem v svoj salon, lahko zbežim od vseh problemov.«

Kdor jo pozna, ve, kako zelo ceni oblikovalca Williama Morrisa. Prav on je avtor vzorca, ki je najprej pritegnil mojo pozornost, sanjsko lepega ptiča. Celo ime ima: Lopov, ki krade jagodke. Morris je znan oblikovalec, ki je risal tapete, in prvi, katerega dizajn so natisnili na blago. Prinesla je knjigo njegovih vzorcev in jih občudujoče pregledovala.

Rada ima knjige. Vmes je izginila še po svoje. Cel kup pravljic, ki sta jih pisali z mamo, je prinesla. Glavno vlogo v njih igra njen prapraded, ki je bil znan ruski vrač. Najboljše zdravilo za boleč zob je bila sveža rdeča pesa in nekaj čarobnih besed, ki jih je vedel samo on, je med drugim zapisano v knjigah, ki jih je izdala pred desetimi leti.  Pravljice nekdanje Sovjetske zveze ji je pripovedovala njena babica, ki jo je kot deklica obiskovala na severu Rusije, v Arkhangelsku. Med njimi je tudi tista o Morozku, Dedku Mrazu, ki je nagradil poštenost. Takega Morozka je kot deklica iz Sovjetske zveze v tem času čakala majhna Maryna in v takega verjame še danes v Sloveniji.