Pa je namesto devetletne Tie in dobro leto mlajše Stelle to odlično naredil njun dedek Slobodan Subotič, ko je pojasnil, da ima praktično vsa družina čebele v krvi: »To je nekaj notri pri srcu, v duši. Ko stopiš k panju, te pomirja, ko zadaj odpreš in greš noter, ko zavohaš tisti njihov aerosol in vonj po medu, ko sedeš in vse potihem brenči … Tega občutka se ne da opisati, to mora človek poskusiti.«
Zelo radovedni sta, pravi Slobodanova žena Stanka, ki deklici skupaj z možem uči osnov čebelarstva. Vse sta hoteli videti, pravi, že ko sta imeli pet let ali še manj. »Najprej je bila Tia z nama pri pregledih čebel, pa sva ji dala kakšen satek, poln čebel, da poišče matico, in si je ogledovala, kaj je v satu … Sta kar navdušeni, radi tudi zunaj opazujeta čebele, ko priletavajo, da vidita, kako na nogicah prinašajo cvetni prah različnih barv, to jima je všeč.«
Največkrat sta sestrici zraven pri pregledovanju čebel. Tia rada pogleda matico, kraljica ji pravi. Še posebej ji je všeč tista pika, s katero jih čebelarji označujejo, Stella pa uživa v vonju čebelnjaka, nosek pritisne na mrežo in voha. »Diši po banani,« trdi. Pa med pomagata točiti, starejša Tia ob vikendih tudi pobira in prebira cvetni prah ter ga spravlja v kozarčke.
Mi, pogumni čebelarji
Mali čebelarki se vedno oblečeta v zaščitno obleko, kadar gresta na obisk k čebelam, ampak kakšni piki se kljub temu zgodijo. »Prideta od čebelnjaka in pravita, sva se odločili, da ne bova čebelarki, ker to fuuul boli. Potem jima povem zgodbico, kako čebele tudi mene popikajo, ker se čutijo ogrožene, kadar hodimo okrog njih, in kakšna tudi piči … In potem pravita, pa saj mi čebelarji smo pogumni. Saj ni tako zelo bolelo,« pripoveduje Stanka.
Stella je imela letos slabo izkušnjo, čebela jo je pičila v jezik in ji je tako hitro otekel, da niti jokati ni imela časa. Mamina zdravnica ji je dala »eno tako tableto«, pravi, potem je bilo pa v redu. In nič ni jokala. Tudi Tio so čebele že pičile – ja, velikokrat, reče hladnokrvno. A ko ju vprašam, ali se mislita ukvarjati s čebelami, tudi ko bosta veliki, enoglasno vzklikneta, ja!
Nobeno drevo ni previsoko
Življenje s čebelami v Znojilah pri Zagorju je rezervirano za vikende, čez teden deklici živita v Radečah, kjer trikrat na teden trenirata rokomet.
»Večino časa se učita, ker je šolskega dela ogromno, pa veliko smo zunaj. Če le imamo čas, smo vedno v naravi. Kolesarita, rolata, plezata – ni tako visokega drevesa, da ne bi splezali nanj,« pravi njuna mama Aleksandra, ki jo je čebelarski gen očitno preskočil. Bojim se čebel, se smeje. In bi seveda pričakovali, da njeni neutrudni športnici zvečer padeta v posteljo, ampak ne, Tia in Stella že ne.
»Zvečer nista nikoli zaspani. Zlahka bi štiri mesece čuli,« pravi mama. Da se njihovi dnevi zavlečejo pozno v noč, potrdi tudi babica: »Zvečer pojeta. In je ura ena, pa še kar pojeta. Rečem, zdaj sem pa zares malo utrujena, gremo spat, pa rečeta, samo še eno, in zapojeta še tri. Zdaj pa zares zaspimo, pravim – ampak sem se še ene spomnila, rečeta, dajmo še tole!«
Tia že ima svojo čebeljo družino, dvakrat je že točila med, Stella bo svojo dobila spomladi. Za njune čebele skrbita predvsem dedek in babica, ki imata 35 čebeljih družin. Da se ob čebelah ves čas učiš, pravita. In imata torej na desetine tisočev učiteljic.
»Čebele zahtevajo čas,« pravi Slobodan. Za čebelarje se delo začne januarja, sezona marca in se konča z zadnjim zdravljenjem decembra, vmes je treba čebele vsak teden pregledovati. In je včasih to precej naporno kombinirati s službo, še posebej kadar se čebele odločijo, da bodo rojile, in je treba na vrat na nos drveti domov lovit pobegli roj. »Čebele ne vedo, ali je ponedeljek ali nedelja, ali je dan ali noč …, moraš delati. Vseeno jim je, ali imaš službo ali je nimaš. In če rojijo, moraš domov,« pravi Stanka.
Kamen na kamen
»Nabirala sem kamne, kar v žepe sem jih dajala, ker so mi bili všeč, potem smo morali pa nekaj narediti iz njih in smo začele ustvarjati,« pripoveduje Tia. Tako so začele nastajati njene slike, najprej iz kamenčkov, potem iz listja, pa panjske končnice iz semen …
Na njenih prvih slikah sta bila plesalka in, logično, Vili Resnik, nekaj let pozneje, ko se je nabralo okrog trideset slik, pa že ima razstavo svojih del v galeriji Čebelarske zveze Slovenije na Brdu pri Lukovici. Otvoritev je bila zelo poseben dogodek, poroča Stanka, »otroci so kar brez mentorjev naredili kulturni program. Čisto pravi kulturni program! Kar sami so se zmenili, kaj bo kateri igral, kako bodo plesali, kako bodo peli. Sedem, osem, devet let so stari. Veste, kako vrhunsko so naredili!«
