Novice Svet24

V zborniku konference Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), ki se je med 3. in 7. aprilom 1967 odvila na Dunaju, je bil na desetih straneh objavljen tudi prispevek z naslovom Analysis of Criteria and Their Application in Site Selection of NPPs in Yugoslavia – skratka, analiza kriterijev in njihova aplikacija pri izbiranju lokacij za jedrske elektrarne v Jugoslaviji.

V krški nuklearki, ki so jo po njenem 32. gorivnem ciklu in omenjenih 513 dneh neprekinjenega delovanja v noči na 1. oktober zaustavili in izklopili iz omrežja, so sprva načrtovali 32-dnevni remont. To je hkrati zadnji remont v njeni prvotno predvideni 40-letni življenjski dobi, nuklearka pa bo zanj odštela od 90 do 100 milijonov evrov lastnega denarja. Redni remont je z več kot 4000 posegi obsegal tri osnovne sklope: menjavo skoraj polovice jedrskega goriva, vzdrževalna dela, menjavo delov in nadzor, ter naložbeno-posodobitvena dela, je ob začetku remonta navedel predsednik uprave Neka Stane Rožman.

Članku je bil dodan zemljevid analiziranih lokacij. Na ozemlju Slovenije so bile narisane tri. Za pojasnila smo se obrnili na Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije (DJS) – naši sogovorniki so bili njegova starejša člana Jože Špiler, Radko Istenič in predsednik DJS doc. dr. Tomaž Žagar.

Kot so nam uvodoma pojasnili, so bile predlagane tri potencialne lokacije, in sicer Dolsko ob Savi pri Ljubljani, ob Dravi na Ptujskem polju in ob Savi v Krškem. Vsem trem je skupno, da "so bile ob rekah zaradi hlajenja in ob večjih večjih daljnovodih, ki je potreben za priklop elektrarne in prenos proizvedene električne energije do porabnikov".

Kdaj so se pojavile prve pobude za prvo jedrsko elektrarno v Jugoslaviji? Kdo jih je dal?

Priprave na gradnjo jedrske elektrarne Krško so potekale pod vtisom katastrofalnega pomanjkanja električne energije in redukcij zaradi okvar v termoelektrarnah. Poraba električne energije je v obdobju 1960 - 1970 zaradi hitrega gospodarskega razvoja rasla po letni stopnji 7 % (podvojitev v 10 letih). Pomanjkanje energije je bilo tako obsežno, da je takrat že omejevalo rast in razvoj Socialistični republiki (SR) Sloveniji.

Slovenska družba, takrat Socialistična republika, se je v tistem času odpovedala energetski izrabi Soče s pritoki (HE Trnovo, HE Kobarid in HE Trebuša). Naštete predlagane hidroelektrarne (HE) so bile načrtovane kot velike HE, ki bi zajezile celo reko in bi na ta način reki Sočo ter Idrijco spremenile v jezera po večjem delu struge (npr. Idrijca bi postala veliko jezero od vasi Trebuša do mesta Spodnja Idrija). Za kritje zimske porabe električne energije ni bilo nikoli dovolj lastnega premoga in slovensko elektrogospodarstvo je bilo prisiljeno vlagati v termoelektrarne na območju SR Bosne (Tuzla, Ugljevik).

Odločitev o pripravah izgradnje jedrske elektrarne Krško je bila sprejeta na podlagi rezultatov energetskih in ekonomskih študij, v katerih je bila opravljena analiza perspektive razvoja elektroenergetskega sistema SR Slovenije in SR Hrvaške.

Te študije, v katerih je bila zajeta rentabilnost graditve in eksploatacije klasičnih (hidro- in termoelektrarn) in jedrskih energetskih objektov, so dokazale, da je usmeritev v jedrsko energetiko najboljša alternativa.

Prve takšne študije so bile izdelane že leta 1963. Te prve študije možne jedrske elektrarne v Sloveniji so bile izdelane na pobudo takratne Elektrogospodarske skupnosti Slovenije (EGS).

Kdo je predlagal lokacije in katerim pogojem so morale zadostiti?

Lokacija je morala zadostiti zahtevam in pogojem takratnih zveznih predpisov SFRJ, slovenskih predpisov, Mednarodne agencije za jedrsko energijo.

Elektrogospodarska skupnost Slovenije je v svojih elektroenergetskih študijah predvidela možnost izgradnje jedrske elektrarne kot rešitev za zadovoljitev naraščajočih družbenih potreb po električni energiji. Zato je že leta 1964 pričela iskati primerne makrolokacije za izgradnjo jedrske elektrarne. Tudi na podlagi teh študij je bila v SR Sloveniji v naslednjem desetletju za najbolj primerno predlagana in v postopkih odobritve lokacije določena lokacija Krško.

Lokacije so bile predstavljene na simpoziju na Dunaju leta 1967. Nekako so torej morali biti ovrednotene. Kako daleč je bil postopek 3. aprila 1967, ko se je začel omenjeni simpozij?

Lokacije so bile ovrednotene v skladu s standardi IAEA. Predlagana lokacija Krško pa je bila obravnavana in odobrena v več postopkih. Leta 1967 še ni bila izbrana nobena od možnih lokacij.

Kaj se je dogajalo po njegovem koncu? Do kdaj so pretresali lokacije? Kdo je sploh bil pristojen za odločanje?

Po opravljenih študijah analizah in ocenah je bila v SR Sloveniji za najbolj primerno predlagana makrolokacija Krško.

V postopek priprave in odobritve lokacije so bili med drugim vključeni Poslovno združenje elektrogospodarstva v Ljubljani, Zvezna komisija za nuklearno energijo, Republiški sanitarni inšpektorat, Grupa za izgradnjo nuklearne elektrarne, Komisija za varstvo okolja pri skupščini SR Slovenije, Republiški sekretariat za urbanizem.

Prav tako pa so pri pripravi lokacije sodelovali tudi predstavniki lokalne skupnosti.

Je bilo Slovencem v interesu, da bi prva jugoslovanska nuklearka stala v Sloveniji?

Sloveniji je bilo v velikem interesu, da bi prva jugoslovanska nuklearka stala na njenem ozemlju. To je bilo razumljivo zaradi sledečih razlogov:

Slovenija se je soočala s katastrofalnim pomanjkanjem električne energije in redukcijami zaradi okvar v termoelektrarnah. Na energetskem področju je bila takrat SR Slovenija odvisna od uvoza iz drugih republik, kar ni bilo dobro za gospodarski razvoj in samostojnost na področju odločanja o gospodarskem razvoju v tedanji Socialistični republiki Sloveniji.

Slovenska družba se je v tem času zaradi varovanja narave odpovedala energetski izrabi Soče (HE Trnovo, HE Kobarid in HE Trebuša), kjer so bile načrtovane velike hidroelektrarne in bi pomenile popolno zajezitev Soče in Idrijce. To se ni zgodilo, obe reki sta sedaj zaščiteni.

Je bila Jugoslavija v smislu jedrske energije poenotena ali je vlekel vsak k sebi? So se osnovali centri moči oziroma znanja, kateri so to bili?

Jugoslavija je bila v tistem času poenotena glede rabe jedrske energije.

Največ znanja je bilo na inštitutih z raziskovalnima reaktorjema, in sicer v Ljubljani na takratnem Nuklearnem institutu Jožef Štefan in v Beogradu na Nuklearnem institutu Vinča.

Zakaj je bilo na koncu izbrano Krško? Bi lahko predstavili prednosti in slabosti ostalih dveh lokacij?

Zajem zaslonske slike

Lokacija Krško je bila predlagana na osnovi študij in primerjalnih analiz med predlaganimi lokacijami. Pri končni izbiri lokacije so imeli pomembno vlogo naslednji dejavniki: bližina velikega centra porabe električne energije (Zagreb), ustrezna oddaljenost od takratnih državnih meja in redka poseljenost v neposredni bližini.

Krško je blizu velikemu centru potrošnje električne energije, Zagrebu in ne predaleč od slovenskih centrov potrošnje. Prednost lokacije Dolsko je bila, da bi bilo možno jedrsko elektrarno izkoristiti tudi za daljinsko ogrevanje Ljubljane. Bližina mesta pa je bila istočasno pomanjkljivost. Vendar pa so se v tistem času posredno upoštevali tudi lokacijski kriterij IAEA, da naj bi bile nove lokacije jedrske elektrarne vsaj 50 milj (80 kilometrov) od meje sosednjih držav. To je v tistem času s svojo oddaljenostjo od Avstrije, Italije in Madžarske izpolnjevala lokacija Krško.

Kako se v to zgodbo vpleta žirovski rudnik urana?

V času idej za gradnjo NEK je bil uran na mednarodnih trgih še težko dosegljiv. Trg še ni bil razvit, uran še ni kotiral na borzi. V času hladne vojne je uran veljal za strateško surovino in zato je nekako veljalo, da si vsaka država, ki želi razviti jedrske elektrarne, zagotovi tudi domač vir urana.

Uranova ruda v nahajališču Žirovski vrh sicer spada med povprečno bogate rude in njeno izkoriščanje je bilo smiselno predvsem zaradi omenjenega razloga. Institut Jožef Stefan je razvil svojo okoljsko sprejemljivo tehnologijo predelave rude v rumeni kolač, iz katerega so nato v tujini pridobili obogateni uran, ki je potreben za izdelavo gorivnih elementov. Postopek obogatitve in izdelava gorivnih elementov sta vedno potekala v tujini.

Po naftni krizi v 70. letih prejšnjega stoletja se je zelo pospešila gradnja jedrskih elektrarn v svetu in tudi prospekcija urana. Številna na novo odkrita nahajališča rude so bila bistveno bogatejša od žirovske in zato cenejša. Uran je takrat v ZDA začel tudi kotirati na borzi in njegove cene na takratni borzi so se več kot razpolovile. Temu je sledil še konec hladne vojne, ki je dodatno vplival na padec cen urana na borzah. Zato je izkoriščanje rudnika Žirovski vrh postalo ekonomsko manj upravičeno.

Odločitev o zaprtju rudnika je bila dokončno sprejeta leta 1992.
-------------------------

Do omenjenega zbornika lahko dostopate na tej povezavi.