gostom ni vedno kos

Ena na ena z Urošem Slakom: Kadar je srečen njegov sin, je srečen tudi on

Simona Dakič Nemanič / revija Lady
18. 6. 2022, 07.22
Posodobljeno: 18. 6. 2022, 17.15
Deli članek:

»Prava nagrada zame je, da me ljudje gledajo, saj delam za ljudi. Kaj mi pomaga, če mi rečejo, da sem najboljši voditelj, če me gleda en odstotek ljudi,« je odločen Uroš Slak.

Šimen Zupančič
»Počival bom, ko bom v pokoju, ali pa počivam konec tedna, ko sem doma,« je še ena misel, s katero nam je postregel Uroš Slak.

»Prav se mi zdi, da smo odprli prostor glasbenikom, umetnikom, zdravnikom in raznim drugih profilom, ki ustvarjajo slovensko družbo, kakor tudi politikom,« pravi Uroš Slak, ki so mu do zdaj v studiu komercialne televizije zrli iz oči v oči Mitja Okorn, Peter Prevc, Gloria Kotnik, Robert Golob, Nataša Pirc Musar, Magnifico, Aleksander in Peter Čeferin, Karl Erjavec, Bine Volčič in številni drugi. »Z oddajo smo začeli v zelo občutljivih časih s takrat enim najbolj razvpitih ministrov pri nas Alešem Hojsom in zaradi škandala, povezanega z njim, nadaljevali s predstavnico civilne družbe Teo Jarc. Potem pa sem si zaželel absolutno drugačnega gosta in ga našel v Blažu Švabu. Z njim se nisem pogovarjal le o glasbi, temveč tudi o politiki in življenju na splošno, saj se vedno trudim, da v pogovor pripeljem drugačne teme od tistih, ki jih običajno sprašujejo novinarji.«

Vsi, ki si jih je zaželel v oddaji, se seveda povabilu niso odzvali. »Nekateri se ustrašijo, nekateri pa vidijo to kot izziv, tako da se mi zdi vrhunsko, da imamo mešanico obojega,« pravi voditelj, čigar seznam do konca prve sezone je še zelo pester in zanimiv. Tudi v novi sezoni, s katero bodo začeli jeseni, pa se bo trudil skupaj s, kot sam pravi, super ekipo sodelavcev, ki jo sestavljajo dva prekaljena novinarja Maja Kos in Blaž Jarc ter mladi novinar - raziskovalec Luka Černe.

Trd oreh

Čeprav se Uroš na vsako oddajo posebej dobro pripravi, vedno ni kos svojim sogovornikom. »Zdaj sem mogoče še pod vtisom predzadnjega pogovora z dr. Petrom Čeferinom in zadnjega z zdravnikom Samom Zverom, ki sta bila v svojih izjavah zelo iskrena. Odvetnik Franci Matoz se je kar izogibal odgovorom na vprašanja. Tudi Aleš Hojs je bil trd sogovornik. Damian Merlak kot eden najbogatejših Slovencev pa je bil po drugi strani zelo odkrit in je brez omahovanja priznal to, kar vemo vsi, a si nismo upali na glas povedati, in sicer da se tudi na jahtah slovenskih premožnežev seksa. Užival sem tudi v pogovorih z Martinom Golobom, Glorio Kotnik, Aleksandrom Čeferinom … A to je le nekaj imen, ki so mi zdaj padla na pamet, vsi gosti si zaslužijo, da bi jih naštel, zato so bili v oddaji. To, kar sem z veseljem opazil skozi pogovore, pa je tudi to, da so športniki komaj čakali na tak format oddaje, v kateri lahko govorijo tudi o drugih stvareh, ne samo o športu.«

Oddaja pa ne kaže v drugačni luči le gostov, temveč je tudi Uroš kot voditelj popolnoma drugačen od tistega v informativni oddaji 24ur zvečer. »To oddajo sem čakal, priznam. Predlagal sem jo že pred časom. Vedel sem, da lahko z vsemi svojimi izkušnjami in zrelostjo, ki jo imam, pripeljem na male zaslone malo drugačne intervjuje z drugačnimi ljudmi in z drugimi temami. In vesel sem, ker vidim, da mi to resnično uspeva.«

Rad je novinar

Uroš je vstopil v svet novinarstva po končanem študiju prava, od vsega začetka pa je veljal za prodornega, ambicioznega novinarja, ki ga ni bilo nikoli strah postavljati vprašanj. Vztrajnost, kot je prepričan, mu je prinesel študij prava, marsikaj pa je prinesel tudi od doma. Predvsem to, da mora delo, ki ga opravlja, opraviti po svojih najboljših močeh. »Starši niso od mene nikoli zahtevali, da sem najboljši. So pa zahtevali, da pri tistem, kar počnem, dam vedno vse od sebe v vsem, samo da vem, da sem se potrudil po svojih najboljših močeh. Nikoli me niso učili, da moram startati takoj na kakšen položaj. Od mene so pričakovali predvsem iskrenost pri tem, kar počnem, potem pa se vrata odpirajo sama. Tudi za mojo mamo, ki je bila medicinska sestra, so vedno rekli, da ni nikoli zaprla vrat nobenemu pacientu, ki je prišel ob 13. uri, ko se je njen turnus že končal. To ljudje opazijo in vesel sem, da je tako.«

Seveda je imel na svoji poklicni poti tudi nekaj sreče, da je kot zelo mlad dobil priložnost v informativnem programu nacionalne televizije. »Vedno mora biti tudi malo sreče,« se nasmehne in nameni nekaj lepih besed svojemu takratnemu uredniku Ladu Ambrožiču. »Še vedno sem mu izjemno hvaležen, da je takrat nas mlade, 23-, 24-letne fante in dekleta, puščal, da smo delali za Dnevnik, za najbolj gledane oddaje. Odprl je prostor naši mladostni svežini, mi pa smo upravičili njegovo zaupanje s trdim delom in odraščanjem v dobre novinarje.«

Nikoli ne gleda nazaj

V tistem obdobju se je stkalo tudi nekaj tesnih prijateljstev, ki mu bodo ostala za vedno. Neločljiv dvojec v poslu je bil z Bojanom Travnom, na potovanjih po svetu pa sta se jima pridružila tudi Miran Ališič in Petra Kerčmar. »Bili smo dobra klapa. Veliko smo hodili skupaj okoli. Z Miranom se ne vidimo več pogosto, saj živi v Švici. Z Bojanom pa se vsake toliko slišiva po telefonu, da preveriva, kaj kdo počne.«

S Petro Kerčmar sta bila nekaj časa tudi par in v zvezi se jima je rodil sin Aljaž, zdaj pa sta še vedno sodelavca na Pop TV. »Da sva se s Petro razšla, se je pač zgodilo. Nikoli pa nisva najinih stvari pogrevala v javnosti, saj je pri naju na prvem mestu najin sin. Težko gledam primere, ko otrok postane žrtev bitk med staršema, prav smilijo se mi.«

Uroš se tudi sicer ne izgublja v preteklih dogodkih, temveč gleda vedno naprej. »Škoda se mi zdi časa, da bi premleval stvari za nazaj, ali sem se odločil prav ali ne. To je tako in tako že vse mimo. Vedno gledam naprej. Poleg tega moram reči, da se imava z Aljažem super, da živiva super, super fant je in ne pogrešam ničesar. Zdaj uživam še tista zadnja leta, ko me še potrebuje. In to je nekaj najlepšega. Zakaj bi bil zdaj kje drugje. Kadar je on srečen, sem srečen tudi jaz. Imam pa tudi to srečo, da Aljaž potrebuje zelo malo, da je srečen, saj ga osrečujejo majhne stvari.«

Na deželo

S sinom načrtuje letos poleti selitev iz Ljubljane na Dolenjsko, saj bo Aljaž jeseni postal srednješolec in bo obiskoval šolo v Novem mestu. Tam imajo sicer že zdaj staro hišo, v kateri preživljata večino koncev tedna. »Aljaž ima tam svoje živali, jaz imam svoj vrt, hišo, gozd, ki ga je treba vzdrževati. Jaz sem tam tako in tako že domačin iz Dobrniča, kjer je bila rojena moja mama, in imam dobre odnose s sosedi, prijatelji. Zelo sem hvaležen sosedu Jožetu, ki med tednom skrbi za Aljaževe živali. Spletla so se dobra prijateljstva – Branko, Jure, Milko, njihove partnerice Majda, Barbi, Zdenka in njihovi otroci, s katerimi se radi družimo. Njihovi otroci so približno istih let kot Aljaž in mislim, da mu bo tamkajšnje življenje dalo neki nov, zdrav pogled na svet. Tam teče življenje drugače kot v Ljubljani. Na vasi se vsi pozdravimo, gledamo drug na drugega, ni nam vseeno, če se komu kaj zgodi. V Dobrniču so pridni ljudje, ki, ko pridejo iz službe, ne ležijo na kavču, temveč tudi doma delajo do večera. Znajo pa se tudi poveseliti. A ko se veselijo, se veselijo skupaj s svojimi otroki, kar je zelo lepo. Družine so tam zelo povezane med seboj.«