vpliv epidemije

V prvem letu epidemije si je življenje vzelo skoraj 370 ljudi

Monika Horvat
20. 3. 2022, 17.58
Posodobljeno: 20. 3. 2022, 18.01
Deli članek:

V začetku leta je javnost pretresla novica o tragični smrti najstnice, učenke osmega razreda OŠ Logatec. V prometnih nesrečah je v Sloveniji leta 2020 umrlo 80 ljudi, skoraj petkrat več si jih je vzelo življenje.

Thinkstock
Samomor bližnje osebe je huda travmatična izkušnja, ki na različne načine prizadene svojce.

Podatki kažejo, da samomori, čeprav se njihovo število zmanjšuje, še vedno predstavljajo izjemno resen družbeni in javnozdravstveni problem pri nas. Po zadnjih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se je na tako tragičen način v prvem letu epidemije poslovilo kar 369 ljudi, leto prej 25 ljudi več. Samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) je znašal 17,57, kar je sicer pod povprečnim količnikom v desetletnem obdobju (2009–2019), ko je znašal 20. Trend samomorilnosti je tako še naprej v upadanju. Kar nekaj desetletij se je sicer ta gibal okoli 30 na 100.000 prebivalcev in nas uvrščal med prve tri države z najvišjim količnikom na svetu. Po letu 2000 se je številka začela zmanjševati, v zadnjih letih se je ustalila pod 20.

Več samomorov med moškimi, adolescenti in starostniki

Še vedno je opaziti občutne razlike v številu samomorov med posameznimi regijami po državi. Tiste na vzhodu še vedno beležijo več samomorov v primerjavi z regijami na zahodu. Izjemi sta pomurska regija, kjer so v zadnjih letih zabeležili nižji samomorilni količnik od povprečja, in gorenjska regija na zahodu, kjer so v zadnjih letih zabeležili višji samomorilni količnik. Več samomorov kot leto prej so v 2020 zabeležili v šestih regijah, najbolj v zasavski, količnik je narasel s 15,77 na 28. Višji je bil samo še na Koroškem (28,23), takoj na tretjem mestu pa je podravska regija (22,05). Tudi sicer so to regije, kjer je samomorov največ. 

Še vedno se na tako tragičen način poslovi občutno višje število moških, skoraj štirikrat več. Samomor je storilo kar 295 moških in 74 žensk. Razmerje med spoloma je znova naraslo; medtem ko je leta 2019 znašalo 3,5, je leto zatem že 3,9. Ta številka je bila v zadnjem desetletju (od leta 2010 do 2020) višja štirikrat, najvišja leta 2015, ko je znašala kar 5,2.

Podobno kot drugod po svetu tudi v Sloveniji samomorilni količnik narašča s starostjo in je najvišji pri starostnikih. »V najvišjih starostnih skupinah beležimo tudi drugačno, še višje razmerje med spoloma, saj moški v najvišjih starostnih skupinah pet- ali večkrat pogosteje umirajo zaradi samomora. V opazovanem obdobju zadnjih desetih let (2009–2020) smo upad ali stagnacijo samomorilnega količnika zabeležili v večini starostnih skupin. Izjema so najvišje starostne skupine (nad 65 let), kjer je bilo nihanje samomorilnega količnika (večja nihanja navzgor ali navzdol med posameznimi leti) v zadnjih letih bolj izrazito, predvsem pri moških v starostni skupini nad 65 let,« ugotavljajo na NIJZ.

Nekoliko skrb vzbujajoč pa je samomorilni količnik med adolescenti, zlasti v skupini od 15 do 19 let, kjer so v zadnjih štirih letih prisotna precejšnja nihanja navzdol in navzgor. Bolj izrazito je to pri fantih. Skupni količnik se je leta 2020 v primerjavi z letom prej zvišal s 6,43 na 8,54. Prav tako se je zvišal v starosti od 20 do 24 let, s 7,82 na 9,67, kar je celo najvišji količnik v tej kategoriji v zadnjih desetih letih. Zvišanje pa je najbolj opazno v skupini starostnikov med 75 in 84 let, in sicer z 38,63 na kar 52,17.

Drugod po svetu upad ali stagnacija

Podobno kot v Sloveniji so tudi v drugih državah po svetu zabeležili upad ali stagnacijo samomorilnega količnika v (prvem) letu pandemije koronavirusa v primerjavi s prejšnjimi leti. Dejavniki, ki so vplivali na to, da se samomorilni količnik v prvih mesecih epidemije ni povečal, so mnogoteri. »V različnih državah so se hitro odzvali na spremenjene okoliščine, ki lahko predstavljajo grožnjo duševnemu zdravju, več poudarka je bilo namenjenega pomenu iskanja pomoči, okrepile so se aktivnosti ozaveščanja o pomenu duševnega zdravja in o načinih spopadanja s stisko; nekateri varovalni dejavniki so se v prvih mesecih pandemije okrepili; skupnosti so bile bolj podporne do bolj ogroženih posameznikov, delo od doma je vsaj za krajši čas lahko zmanjšalo stres, nekatere osebne vezi so se lahko okrepile in zavedanje, da 'smo vsi na istem', je lahko zmanjšalo občutek stiske, tudi osamljenosti; v veliko državah so sprožili različne oblike ekonomske pomoči, da bi zmanjšali gospodarsko škodo,« razlagajo na NIJZ.

Strokovnjaki svarijo: posledice epidemije se lahko pokažejo z zamikom

Čeprav se te številke znižujejo, pa strokovnjaki opozarjajo, da se posledice epidemije lahko pokažejo z zamikom. »Novi valovi okužb in s tem povezani ukrepi se lahko odrazijo v ekonomski in gospodarski situaciji, to pa posledično v duševnem zdravju prebivalstva. Zato je pomembno, da statistiko samomorilnega količnika tudi v prihodnje pozorno spremljamo in da se preventivni ukrepi, ki so se zgostili v preteklih letih in mesecih in ki so lahko doprinesli k stagnaciji ali upadu samomorilnega količnika, nadaljujejo,« še pravijo, ob tem pa postrežejo z izsledki nekaterih tujih raziskav. Rezultati iz japonske študije nakazujejo, da je začetnemu upadu samomorilnega količnika sledil porast, predvsem med določenimi ciljnimi skupinami (ženske, otroci in adolescenti). Tudi v drugih študijah so ugotavljali, da je pandemija koronavirusa nekatere skupine prebivalstva – ženske, mlade, osebe s predobstoječimi duševnimi težavami, osebe s spremembo zaposlitvenega statusa, osebe z nižjim socioekonomskim statusom – bolj prizadela. Prav tako so v metaanalizi 54 študij avtorji ugotavljali, da so se v primerjavi z obdobjem pred pandemijo za 10,81 % povečale samomorilne misli, za 4,68 % poskusi samomorov in za 9,63 % samopoškodovalno vedenje.

»Samomor zareže globoke rane v medosebne vezi svojcev«

Zaradi samomora na svetu vsako leto umre okrog 800.000 ljudi, kar pomeni, da se vsakih 40 sekund zgodi en samomor, ugotavljajo na NIJZ. 

Kot pravi specialist psihiater in strokovni direktor Miloš Židanik iz Psihiatrične bolnišnice Ormož, je to, kakšne posledice pušča tako huda izkušnja pri posameznih družinskih članih, odvisno od njihove osebnosti in odnosa, ki so ga imeli z osebo, ki se je odločila za takšno dejanje: »Odvisno je od tega, ali je bilo samomorilno dejanje v svoji težnji po smrti izpeljano ali ne in kaj je bil razlog za neko samomorilno dejanje – samomor posameznika v končnem stadiju raka je lažje razumeti in sprejeti kot samomor zaradi slabe ocene v šoli ali izgube službe. Svojci se ob žalovanju pogosto ukvarjajo še z iskanjem krivde pri sebi in drugih. Z vsemi posledicami. Včasih človek, da lažje opravi s samoobtoževanjem, krivdo naprti drugemu – mama snahi, snaha šefu v službi. Otroci praviloma ostanejo pri prevzemanju krivde nase. Skratka: samomor zareže globoke rane v medosebne vezi preostalih svojcev in v duše tistih, ki krivdo iščejo in najdejo pri sebi. Naj je ta še tako nerazumna. Krivda namreč v teh primerih ni na mestu, četudi sta se dva tik pred tem dejanjem sprla, saj je vsak sam odgovoren za svoja dejanja in tako 'žrtev' svojega lastnega razmišljanja in dajanja pomena nekim dogodkom v svojem življenju.«

Kot je še dejal, pa je tako tragična izkušnja še posebej boleča za senzitivne ljudi, ki so nagnjeni k občutkom krivde in depresiji, za ljudi, ki so že sicer depresivni in sami nagnjeni k razmišljanju o samomoru ter jim samomor bližnje osebe ta razmišljanja odpre in poglobi. Pa tudi za tiste, ki dejanja drugih vzamejo osebno, misleč, da bi sami morali prepoznati takšna razmišljanja pri človeku, ki jim je bil blizu, in mu pravočasno pomagati, ter nasploh za ljudi, ki jim je za sočloveka mar.