DOC. DR. JURIJ GORJANC

"Sklicevanje necepljenih na človekove pravice trči ob zdrav razum"

Barbara Furman/revija Obrazi
5. 2. 2022, 17.41
Posodobljeno: 5. 2. 2022, 18.13
Deli članek:

Jurij Gorjanc je kirurg z doktoratom, ki dela v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini v Avstriji. Glavnino pogovora sva posvetila covidu-19, saj pozorno spremlja razmere, ki jih že skoraj dve leti narekuje pandemija novega koronavirusa.

Miran Juršič
"Obvezno cepljenje ni napad na necepljene, je le zagotovitev pravic večini, ki razmišlja racionalno. Tako so presodili tudi avstrijski ustavni pravniki, kar se meni zdi zdrava kmečka pamet."

Ste dobro dr. Gorjanc, ste zdravi?

Hvala vam, dobro sem, zdrav tudi. Proti covidu-19 sem cepljen tretjič, tretji odmerek sem prejel sredi novembra.

V sosednji Avstriji se je zaradi pandemije novembra začasno zaprlo javno življenje. Toda po zaključku karantene naj bi se v javno življenje lahko vrnili le prebolevniki in cepljeni. Zagovarjate takšno odločitev?

Ker je namen takšnega ukrepa usmerjen k temu, da se čim prej vrnemo v normalno življenje, odločitev zagovarjam. Ukrep ni usmerjen proti posameznikom, ki niso cepljeni, njihovo problematiko pa bo seveda treba reševati, to je jasno.

In kakšni so odzivi večine Avstrijcev?

Odzivajo se pričakovano razumevajoče. Nekako v smislu treba je nekaj potrpeti ali celo pretrpeti, da bo potem lažje. Avstrijci niso mazohisti, ki bi ljubili odrekanje ali pretirano strogost samo po sebi. Ukrepe dojemajo daljnosežno – da bo potem življenje bolj normalno, takšno, kot je že zdaj denimo na Portugalskem ali Danskem.

V Avstriji so s 1. februarjem 2022 uvedli obvezno cepljenje. Ste vi zagovornik obveznega cepljenja?

Zagotovo bo treba odgovoriti na številna še nerešena vprašanja, denimo, kako v družbo integrirati osebe, kjer je cepljenje kontraindicirano (npr. pri alergijah, boleznih). Osebno poznam medicinsko sestro z multiplo sklerozo, ki so ji cepljenje odsvetovali. Taki primeri se morajo reševati individualno. Drugače pa bodo obravnavani ljudje, ki se ne želijo cepiti iz predsodkov.

Gre za globok poseg v človekove pravice, opozarjajo nekateri.

Ko govorite o človekovih pravicah, se cepljeni v Avstriji večinoma sklicujejo na pravico, da smejo in imajo pravico delati v okolju, kjer jih ogroža čim manj stvari. In znano je, da se bolezen hitreje širi v okolju, kjer je več necepljenih. Obvezno cepljenje ni napad na necepljene, je le zagotovitev pravic večini, ki razmišlja racionalno. Tako so presodili tudi avstrijski ustavni pravniki, kar se meni zdi zdrava kmečka pamet. Sklicevanje na človekove pravice necepljenih, ker so se iz nekega, večinoma iracionalnega razloga odločili za necepljenost, tukaj prevečkrat trči ob zdrav razum.

Proticepilcem je treba povedati, da so soodgovorni za umiranje, ste dejali v enem od intervjujev. Toda za posledicami covida-19 zbolevajo in umirajo tudi cepljeni.

Dokazano je, da se virus širi hitreje v populaciji, kjer je precepljenost nižja. Cepljeni dokazano manj širijo virus v okolico v primerjavi z necepljenimi. V bolnišnici, kjer delam, večkrat preverjam in vidim, da je med četrtino in tretjino vseh covidnih bolnikov takih, ki so cepljeni, torej je večina necepljenih. Slednji so na navadnih oddelkih bolj pogosto na kisiku, medtem ko cepljeni bolezen prebolijo prej in z manj posledicami.

Pravite pa, da je odločitev glede cepljenja otrok težja.

Otroci zelo redko zbolijo. Ampak tudi tukaj se gleda celostno, epidemiološko, gleda se na varnost populacije. Seveda se otrok ne sme izpostavljati morebitnim nepotrebnim tveganjem cepljenja, ampak študije, ki sem jih zasledil do zdaj, ne govorijo o tem, da bi jih cepivo ogrožalo. Vsak dan vidim, da mRNA cepiva nimajo pogostih hudih stranskih učinkov. Tako kažejo tudi študije, ki so bile pravkar objavljene pri otrocih nad 12 let, potekajo pa tudi pri mlajših in bodo kmalu znane. V Avstriji so odobrili cepljenje otrok kot varno.

Je cepljenje res edini način za zajezitev oziroma premostitev pandemije?

Očitno je ta hip najboljši način. Poleg omejevanja stikov in drugih zaščitnih ukrepov, seveda. Sicer pa je temeljite odgovore najbolje iskati pri vejah medicine, kot so virologija, epidemiologija, infektologija, ki se s tem ukvarjajo poglobljeno. Medicina pred ljudmi nič ne skriva. Mislim, da vsak dan od specializiranih zdravnikov dobimo veliko dobrih odgovorov, vprašanje je, zakaj jih nočemo slišati?

Že več let ste zaposleni v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu pri Glini, kako se v ustanovi spoprijemate s covidom?

Sproti. Znamo se reorganizirati tudi na podlagi lanskih izkušenj. V bolnišnici smo sicer orientirani v glavnem k onkološkim boleznim prebavnih organov, ščitnice, dojke, kar še vedno poteka normalno. Od treh operacijskih sob je sicer ena zaprta, ker nimamo več toliko intenzivnih postelj, kot bi jih potrebovali. Zasedajo jih covidni bolniki. A hudih zamikov pri operacijah zaradi tega (še) ni.

In kakšno je vzdušje med zdravstvenim osebjem?

Razpoloženje v kolektivu je večinoma dobro. Mlajši vzamemo vse skupaj malo bolj »športno«, starejši so previdnejši. Razumljivo. Vsi pa si želimo spet čim prej zaživeti v starem ritmu.

Stresno delo terja mentalno, psihično in duhovno stabilnost.

Zagotovo. Toda na naporen ritem dela smo bili zdravniki in medicinske sestre navajeni že pred pandemijo, zdaj načeloma ni bistveno drugače. Povprečen dan kirurga med časom pred epidemijo in zdaj se ne razlikuje bistveno: 8–10 ur operacijske sobe, oddelka ali ambulante dnevno, če ne štejem nočnih dežurstev ali stanja pripravljenosti, ob popoldnevih malo rekreacije ter krepčilen spanec. Če se malo pošalim, že dolgo živim v prostovoljnem »lockdownu«. (smeh) Gotovo pa je res, da so obremenitve za zdravnike in sestre na covidnih oddelkih zdaj večje, ampak tam je tudi obrat osebja nekoliko višji in se lahko razbremenijo. Ko se pogovarjam z njimi, jim je najbolj nerazumljivo in obremenjujoče, ko sprejmejo necepljene bolnike, ki potrebujejo kisik ali celo umetno predihavanje, pa imajo do cepljenja predsodke.

Prepričana sem, da spremljate tudi razmere v slovenskih bolnišnicah, kjer se na covidnih oddelkih srečujejo s kritičnimi razmerami.

V osnovi je v Avstriji skoraj dvakrat več zdravnikov kot v Sloveniji. Več je zato tudi bolnišnic, ki tako ekstremne razmere, kot so zdaj v epidemiji, lažje absorbirajo. Ko ni epidemije, se zdravniki lahko posvečajo razvoju, subspecializacijam, dodatnim znanjem. Ne razumem, zakaj politika ne bi slovenskemu zdravstvu in zdravništvu v prihodnjih letih, ko bo (tako upam) covid izzveneval, privoščila gradnje dodatnih bolnišnic, ustanovitve še kakšne medicinske fakultete, denimo zasebne, z možnostjo vključitve tujih študentov. Če covid še ne bo izzvenel, še toliko bolj. Po znanju in na podlagi dela naših zdravniških predhodnikov, na ramenih katerih danes stoji slovenska medicina, bi si to gotovo zaslužili in tudi zmogli razviti, če bi imeli možnost. Več bolnišnic ni usluga politike zdravnikom, ki bi bili sicer res morda nekoliko razbremenjeni, temveč predvsem državljanom, saj bi bile storitve bolj dostopne.

Ste slovensko zdravstvo zapustili zaradi boljših razmer za delo v sosednji Avstriji?

Odšel sem leta 2010, ko so odhajali redki. Za večino ni bilo pravega razloga za odhod. Nisem odšel iz kakšnega razočaranja, razlike v plači ni bilo velike, tudi delo v Sloveniji je urejeno. Na kirurgijo slovenjgraške bolnišnice imam zelo lepe spomine, veliko sem se naučil in mislim, da tudi veliko dal bolnicam in bolnikom. Glavna motivacija za moj odhod je bila možnost za delo v redovni-cerkveni bolnišnici, ki pa je ustanova s koncesijo, torej javnega značaja. Medicina in vera, oboje me že od nekdaj privlači. Nivo medicine, pogoji za delo in vzdušje tukaj so zelo dobri. Če bi iz kakršnegakoli razloga kdaj odšel iz bolnišnice, kjer delam zdaj, bi znova hotel delati v redovni-cerkveni bolnišnici.

Kdaj bomo premostili pandemijo, za zdaj ostaja neznanka. Delež necepljenih v Sloveniji v primerjavi z Avstrijo ostaja velik.

Velika večina mojih znancev v Sloveniji je cepljena. Sicer se mi zdi, da je ta problematika večplastna. V Avstriji še niso cepljeni tisti ljudje, ki se jim še ni bilo treba nujno cepiti, ker ni bilo nobenega pritiska. Zdaj je zaznati precejšnji premik na bolje. Pred cepilnimi centri so dolge vrste. Mislim, da je za določene poklice dobro, da je cepljenje obvezno, za medicinske vsekakor. To bi lahko uvedli tudi v Sloveniji.

V Avstriji torej opažate, da od nekega sistemsko predlaganega ukrepa do strinjanja z njim pride prej kot v Sloveniji.

Ja. A ne morem reči, da so Avstrijke in Avstrijci neki silno poslušni ljudje, prej bi jih označil kot zelo samoiniciativne. Ko poslušam in gledam proticepilne protestnike, se mi celo zdi, da gresta upiranje zdravim nasvetom in nagnjenost k lenobi bolj vštric, kar je paradoksalno, mar ne? Normalno bi se zdelo, da imajo ljudje, ki protestirajo, neko dobro iniciativo oz. alternativo. Državo povprečen državljan v Avstriji jemlje za svojo zaveznico, tega se moramo v Sloveniji še naučiti. Pot od sistemske do osebne odgovornosti je v Avstriji krajša, a to ima tudi zgodovinsko ozadje.

Kaj pa vpliv medijev?

Pri cepljenju igrajo mediji nedvomno veliko vlogo. Opažam, da v Avstriji mediji večinoma ne razdvajajo. V Sloveniji pa sem že doživel, da mediji zdravnike trepljajo, češ, kako smo fejst in dobri. Zakaj bi zdravniki potem smeli zaman upati, da bodo isti mediji širili priporočila medicine, če koristijo državljanom? Mislim tudi, da medijsko izpostavljanje nekih marginalnih skupin, ki se upirajo dobronamernim nasvetom stroke, daje veliko možnosti za razvoj ekstremizma, tega pa nočemo, ali pač?

Med Slovenci priljubljen intelektualec, pater dr. Karel Gržan, med drugim pravi, da nas pandemija prisiljuje v enoumje, ko tehtni pomisleki niso zaželeni, celo utišani so, to pa spominja na čas v 30. letih prejšnjega stoletja. In se sprašuje, zakaj vendar moramo misliti uniformirano?

Patra dr. Karla Gržana zelo cenim. Se kar strinjam z njim, da nam ni treba misliti uniformirano. Saj tudi ne mislimo uniformirano. Tudi tisti ne, ki smo se dali cepiti. Vsak, tudi cepilci, imamo različna mnenja glede marsičesa, nismo ovce, kot kdo morda misli. Ima pa ob tem vsak od cepljenih neka svoja razmišljanja, ampak ne takšna, da se ne bi dal cepiti. Dober prijatelj in župnik v Zrečah Peter Leskovar mi je nekoč rekel, da ni problem, da smo ljudje kdaj označeni kot ovce, problem je, če nimamo pastirja. In pri nasvetu glede cepljenja ga gotovo imamo. Ljudje živimo pač skupaj in drug brez drugega ne moremo. Če nasprotujemo cepljenju, moramo verjetno imeti nekje kakšno puščavniško votlino, kjer lahko prebivamo, da ne ogrožamo svojega zdravja in zdravja drugih. Dr. Gržan ni zdravnik, vem pa, da s pogovori in zakramenti pomaga ljudem v številnih stiskah.

Kljub službovanju v Avstriji ves čas ohranjate stik z domovino. Še operirate v Sloveniji?

Zgolj v okviru delavnic in izobraževanj v okviru Herniološkega združenja Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu. Za kaj več trenutno ni časa. Kirurg mora svojega bolnika po operaciji spremljati, mu biti tako rekoč na razpolago, zato sem trenutno kirurg le v domači bolnišnici v Avstriji. Sem pa vesel, da lahko pomagam Slovencem, ki se obračajo name in se pridejo operirat v Avstrijo.

Pred dvema letoma ste napisali doktorat, ki ste ga posvetili zdravljenju omrzlin.

Nastal je v skupini več raziskovalcev. Ponosen sem, da smo v slovenski prostor uvedli klinično pot zdravljenja omrzlin, večinoma pri alpinistih. Ugotovili smo, da so nekateri alpinisti za omrzline bolj dovzetni. Doktorat je nastal iz šestih člankov na to temo, nastajal pa je ob delu dlje časa, skupaj z magisterijem več kot 10 let.

V gorski reševalni službi ste dejavni že več kot dve desetletji.

Dolgo nisem vedel, kaj sem raje, ali kirurg ali zdravnik v helikopterju oziroma v gorski reševalni službi. Ker veliko časa preživim v bolnišnici, je to moj primarni poklic, a tudi zdravnik gorski reševalec ne bi mogel biti brez teh izkušenj. K sreči so v postaji Gorske reševale službe Koroške novi zdravniki in znanje lahko izkušenejši predajamo naprej. Res pa je tudi, da se znanje urgentnega zdravnika ne pozabi kar tako, kar pomeni, da lahko vedno pomagam, če je treba.

Vaše veliko veselje je tudi visokogorje. Osvojili ste vrh osemtisočaka. Kdaj so vas nazadnje poklicale gore?

To z »osvajanjem« in »klicanjem« gora mi je malo tuje. Na vrhu osemtisočaka Broad Peaka (8050 m) sem bil s soplezalci odprave Koroška 8000 leta 2012. Bil sem tudi zdravnik v odpravi Dava Karničarja na smučanju z Everesta leta 2000, takrat sem priplezal do tabora 3 (7300 m). Letos poleti sem stal na sedemtisočaku Pik Leninu (7134 m) v Kirgiziji, pa še nekaj alpinističnih odprav od prej bi se našlo. Če se izrazim v prispodobi, bolj kot klicu gora odgovarjam na neprijetno žuljenje kamenčka v čevlju, ki me sili, da naredim naslednji korak. Navzven se to seveda ne vidi in je lahko videti kot kak imeniten klic.

Kot zdravnik prostovoljec del svojega dopusta preživljate v tretjem svetu, kjer operirate. Kolikokrat že in kje vse?

Na te misije grem res rad. Tudi spoznavam, kako smo v Evropi v vsakdanjem življenju obdarjeni. Koliko vsega imamo in česa večina prebivalcev planeta nima. V zadnjih 12 letih se je nabralo 11 kirurških odprav: dvakrat v Indiji, štirikrat v Tanzaniji, operirali smo tudi v Liberiji, Gambiji, Gani, Mongoliji in Madagaskarju. Epidemija kroji tudi usodo humanitarnih misij, a upam, da na začetku leta 2022 spet odrinemo na pot.

Skoraj dve leti že živimo v primežu pandemije, kako je ta čas zaznamoval vas osebno?

Že prej sem se spraševal, kaj je na tem svetu pomembno. Prej mi na to ni bilo treba odgovoriti, ker je bilo toliko možnosti za stranske izhode ali odlaganja. V pandemiji se mi zdi, da smo bolj neposredno povabljeni odgovoriti na to vprašanje. Predvsem gre za vprašanje medsebojnih odnosov: čemu oziroma za koga živim in kateri odnosi so zame pomembni.

In tudi optimizem v teh časih ne sme izpuhteti.

Zagotovo. Ohranjati je treba optimizem, dobro voljo in nasmeh. Tudi če bo epidemija trajala še leta in leta.

Ker kljub vsemu življenje je lepo, mar ne?

Seveda. Toliko razlogov za hvaležnost imamo, da sploh ne morem nehati, ko enkrat začnem razmišljati o tem.