REHABILITACIJA

Samo en polno cepljen med 128 (ne)srečnimi pacienti na URI Soča

Antun Katalenić
16. 12. 2021, 19.01
Posodobljeno: 16. 12. 2021, 22.23
Deli članek:

Pogovarjali smo se s Primožem Novakom, vodjo oddelka za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perifernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji na URI Soča.

Bobo
Še vedno ne vemo, kakšne bodo dolgotrajne posledice za številne paciente, ki so se zaradi okužbe spogledovali s smrtjo.

Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča (URI – Soča) v Ljubljani deluje že 65 let, od začetka pandemije pa je, tako kot celoten zdravstveni sistem pri nas, na hudi preizkušnji. Od maja 2020, ko so na URI – Soča sprejeli svojega prvega postcovidnega pacienta, se je namreč situacija bistveno zaostrila, a, kot pravi Primož Novak, vodja oddelka za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perifernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji, so se v tem času s sodelavci tudi marsikaj naučili.

Stari val

URI Soča
Primož Novak, vodja oddelka za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perifernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji.

Pojav novega seva v Sloveniji, omikrona, predstavlja nevarnost pred zelo verjetnim vnovičnim povišanjem števila okužb. To ni dobra novica za zdravstvene delavce na URI – Soča. Če se je v zadnjih nekaj tednih situacija v bolnišnicah začela vsaj umirjati, pa na paciente iz četrtega vala pri njih pravzaprav še čakajo. »Nas udari rep epidemije, ne tisti začetni val,« pojasnjuje Novak, ki se je za Svet24 pogovarjal v torek zjutraj prek video povezave. Na URI – Soča pridejo tisti, ki imajo po zaključenem akutnem zdravljenju hude posledice zaradi najtežjega poteka bolezni. Gre za paciente, ki so potrebovali zdravljenje v enotah intenzivne terapije z večtedensko umetno ventilacijo. Kot pravi Novak, je pri teh pacientih – ti seveda do prihoda v URI – Soča niso več kužni – značilno, da trpijo zaradi prizadetosti dihal, perifernega živčevja in posledično mišic. Pacienti, ki pridejo do njih, morajo biti vsaj toliko pri močeh, da so za začetek sposobni vsaj pol ure dejavnega sodelovanja v rehabilitacijskem programu. Ko zaključijo program rehabilitacije – ta praviloma traja od enega do dva meseca –, naj bi bili sposobni samostojno opravljati osnovne življenjske dejavnosti, kot so hranjenje, oblačenje, presedanje, vstajanje, opravljanje toaletnih potreb ter samostojne hoje s pripomočkom ali brez njega.

Bolniški stalež

Štiri mesece po odpustu se pacient vrne v URI – Soča na pregled, kjer ocenijo njegov oz. njen napredek. Novak opaža, da je napredek največji v zgodnjem obdobju rehabilitacije, nato se upočasni. Pričakovano je tudi, da hitreje okrevajo mlajši. Še vedno pa ni znano, kakšne bodo dolgotrajne posledice za številne paciente, ki so se zaradi okužbe spogledovali s smrtjo, nemalo njih pa je preživelo zahvaljujoč umetni komi. Seveda zgolj sposobnost samostojnega bivanja še zdaleč ne zadostuje, da bi ozdravljeni lahko živeli enako kot prej. Kot je pojasnil Novak: »Eno je, da zdržiš nekaj ur rehabilitacijskega programa, drugo pa je, da delaš osem ur v proizvodnji ali opravljaš zahtevno intelektualno delo.« Covid lahko poleg tega, da pušča telesne posledice, vpliva tudi na kognitivne sposobnosti ljudi. Zato se pacienti po zaključenem zdravljenju in rehabilitaciji praviloma zelo počasi in nadzorovano vračajo v proces dela.

STA
Na URI Soča so prvega postcovidnega pacienta sprejeli že maja 2020.

Vrh ledene gore

Strokovnjake za rehabilitacijo, zbrane v URI – Soča, le težko kaj preseneti, saj tudi v času pandemije skrbijo za ostale paciente, kot so ponesrečenci v prometu ali ljudje, ki imajo za seboj težje operacije. Za razliko od teh Novak pri postcovidnih pacientih opaža, da okrevanje v povprečju traja nekoliko dlje, njihova posebnost pa so izrazitejše težave z dihanjem, kar dodatno upočasnjuje zmožnost okrevanja. »Pacienti imajo tudi do polovico zmanjšano vitalno zmogljivost pljuč in druge dihalne parametre,« našteva Novak, ki doda, da zaradi tega pri njih delujeta dve respiratorni fizioterapevtki, ki sta bili pred covidom tam le občasno. Tisti (ne)srečneži, ki so dali skozi hud potek bolezni, a vseeno preživeli, tudi deset mesecev po okužbi kažejo opazne znake posledic. Pri tem je treba poudariti, da v URI – Soča lahko sprejmejo samo »vrh ledene gore« oz. tiste paciente z najhujšim akutnim potekom bolezni, ki imajo glede na dobro predbolezensko funkcijsko stanje dober rehabilitacijski potencial in s tem možnost, da se jim funkcijsko stanje z rehabilitacijo povrne skoraj na predhodno raven.

Lovljenje ravnovesja

Trenutno v URI – Soča polovico 25 postelj zasedajo postcovidni pacienti, pričakujejo pa, da bodo prihodnji meseci posebej zahtevni. Kot je pojasnil Novak, so po prvem valu epidemije morali sprejeti zgolj šest pacientov, po drugem in tretjem valu epidemije pa je k njim prišlo na rehabilitacijo 110 pacientov. So pa zato sprejeli že nove paciente iz četrtega vala okužb, teh je trenutno dvanajst, a Novak razumljivo pričakuje, da bodo postcovidni pacienti v kratkem predstavljali dve tretjini vseh na oddelku. O izzivih upravljanja oddelka je Novak dejal: »Lovimo ravnovesje med rednim programom in pacienti, ki pridejo k nam zaradi posledic covida ... Kljub temu da se epidemija umirja, je še vedno več kot 235 ljudi na intenzivni negi in vsi ti so naši potencialni pacienti, tako da, tudi ko se bo epidemija povsem umirila in ko bodo šli zadnji pacienti iz intenzivnih enot, se bodo še vedno pojavljali kandidati za rehabilitacijo pri nas. Menimo, da bomo, tudi če bi se epidemija zdaj končala, morali ta program izvajati vsaj do poletja.«

Povprečna starost pacientov na oddelku je okoli 60 let in v 4. valu se znižuje, kar deloma pripisuje tudi dejstvu, da je starejša populacija najbolj precepljena. Kar pa je po Novakovih besedah »pomembno sporočilo«, pa je dejstvo, da je bil zgolj eden od 128 postcovidnih pacientov, kolikor so jih obravnavali na URI – Soča, polno cepljen. Če so v 2. in 3. valu epidemije obstajali objektivni dejavniki za necepljenje, teh zdaj preprosto ni več.