Jožef Švagelj je kaj kmalu ugotovil, da to delo v veliki meri pripomore tudi k oblikovanju človekove duševnosti. »Če delaš s čebelami, moraš biti miren, pa tudi če si nemiren, se ob čebelah hitro umiriš,« nam pojasni. Ker je otroštvo preživel v Štanjelu, se je med drugim spominjal pričevanj o čebelnjaku, ki je bil pomemben del gospodarstva na posestvu doktorja Ferrarija, posestvu, ki ga je arhitekturno osmislil sloviti Maks Fabiani. Jožef se je dve leti vneto zavzemal za projekt, da občina Komen obnovi čebelnjak, in prav te dni so le postavili njegovo rekonstrukcijo. Za lepo obnovljeni čebelnjak je Jožef vzgojil mlade čebelje družine, ki bodo prihodnje leto že podarile prvi med.
»Zakoni, ki veljajo v čebeljih družinah, so nam lahko prav vsem za zgled. Spoštovanje, pripadnost, odgovornost do opravljanja svojih in skupnih nalog so temelji njihovega preživetja. To so hkrati tudi temelji za preživetje narave. Čim prej bomo to spoznali tudi ljudje, tem večje bodo naše možnosti, da rešimo ta naš svet.«
Čebelar Jožef Švagelj, ki si je pokojnino prislužil kot profesor, ponosen in vesel stoji pred rekonstrukcijo Fabianijevega čebelnjaka. Zanj ima ta čebelnjak dva pomena: prvi je simbolična zahvala arhitektu, ki je za Štanjel naredil toliko lepega, drugi pa dejstvo, da ima čebelnjak posebno lego – pod obrambnim stolpom v mestnem obzidju – s kakršno se ne more pohvaliti noben drug čebelnjak v Sloveniji. Pa še čebelam ta lega zelo prija! Jožef se spominja, da mu je o tem pripovedoval oče, zdaj pa tudi sam ugotavlja, da se na novo naseljene čebele, ki jih je vzgojil prav za ta čebelnjak, v njem zelo dobro počutijo.
Mirnost in delo brez konca
Čebelarjenja se je najprej učil iz knjig. Jožef je strasten čebelar starega kova, eden od tistih, ki jim je žal, ko morajo sčasoma zaradi let počasi zmanjševati število družin, ki jih oskrbujejo. Zdaj ima približno šestdeset družin na različnih mestih v Štanjelu in okoliških krajih. Telo ni več zdravo, razdajanje čebelam pa ostaja enako, tako da je treba vsako leto zmanjšati obseg družin. Kajti Jožef se drži samo enega pravila: »Delo in red dajeta med.«
Fabianijev čebelnjak
»V Štanjelu so nekdaj na veliko čebelarili posamezniki, ki so bili zaposleni na železnici, ker so si lahko dobro organizirali prevoze in so tako brez težav vozili čebele na pašo. Doktor Ferrari, ki je veliko vlagal v svoje posestvo in obnovo Štanjela, je imel pod stolpom pri vratih svoj čebelnjak. Imel je zaposlene delavce, ki so kmetovali, zidali, oskrbovali živino, v okviru tega gospodarstva pa so skrbeli tudi za čebelnjak. Kot za vse druge objekte je tudi načrte za čebelnjak izdelal Maks Fabiani. Ko so med vojno oskrbnika Ferrarijevih čebel ubili Nemci, so čebele ostale neoskrbovane. Istega leta je Štanjel doletela žalostna usoda. Septembra leta 1944 so morali vsi Štanjelci zapustiti svoje domove. V Štanjelu je bila Kosovelova brigada, po treh bitkah pa so borci prebivalcem naročili, naj zbežijo, ker se bodo sicer izpostavili smrtni nevarnosti. Partizani so Štanjel minirali in ga zapustili, njegovi prebivalci pa so se poskrili v Vipavski dolini. Nemci so tako vstopili v porušen in povsem prazen Štanjel in v njem ostali vse do konca vojne. Leta 1945 so se začeli Štanjelci počasi vračati v porušene in izropane domove. Čebelnjak je bil hudo poškodovan. Po koncu vojne je bil Štanjel v coni, ki je spadala pod anglo-ameriško oblast. Ljudje so začeli popravljati porušene domove in graditi nove hiše, tako da so v tem času izropali tudi gradbeni material iz čebelnjaka, ker tam pač ni bilo več gospodarja. Naslednje leto so nas priključili k Jugoslaviji. Takrat so doktorja Ferrarija razlastninili, njegovo imetje podržavili, parcelo, na kateri je stal čebelnjak, pa je prerastel bršljan. Prebivalci so si na tej nikogaršnji zemlji uredili vrt in z zemljo prekrili ostanke čebelnjaka.«
Ljudi, ki bi ga nadomestili, ni, vsaj ne po njegovih (zelo visokih) merilih. In kakšen mora biti človek, ki dela s čebelami? »To je predvsem delo. Če delaš s čebelami, moraš biti miren. Če nisi miren, pa se ob delu s čebelami kaj hitro umiriš. Ne vem, kje je začetek in kje konec ... A vedno je treba skleniti celoten krog: od vzreje matice do izdelka, danes pa je treba poskrbeti še za trženje.«
Čebele so počakale
Začel je leta 1978. V ozadju ni bilo nikakršne družinske tradicije, temveč zgolj spomin na dva čebelnjaka v Štanjelu, o katerih so mu pripovedovali oče in še nekateri drugi ljudje. »Nikogar nisem imel, da bi me česa naučil. Zbral sem na kupe literature in se prebijal skoznjo. Takrat sva se z ženo vrnila v Štanjel in začel sem obnavljati podedovane ruševine, da bi si ustvaril dom, hkrati pa še možnosti za opravljanje turistične dejavnosti. Kot učitelj sem se upokojil leta 2005. Da bi se takrat še bolj posvetil čebelam? Ne, to takrat ni šlo, saj naju je popolnoma okupirala turistična dejavnost. Ves preostali čas pa je bil seveda namenjen čebelam.«
S čebelami se da dobro zaslužiti?
»Ni je stvari na svetu, iz katere – če delaš prav – ne bi pricurljalo nekaj denarja. Če delaš prav in ob ustrezni količini, se da od tega spodobno živeti. Saj vemo, da obstajajo poklicni čebelarji, je pa to zelo tvegano, saj gre za kmetijsko panogo, ki je odvisna od vremena in še marsičesa drugega, tako da je treba dolgoročneje načrtovati. Nisem obogatel, a sem lepo preživel.«
Za Slovenijo je značilno, da je čebelarstvo zelo razvito in da imamo veliko odličnih čebelarjev. Čebele so še vedno enakomerno poseljene po celotnem območju Slovenije, s čimer v veliki meri pripomorejo k ohranjanju ravnovesja v naravi. Z opraševanjem samoniklih in gojenih rastlin zagotovo največ prispevajo k pridelavi hrane.
Velike spremembe
»Slovenija se zarašča, obdelanega sveta je vse manj, kar pomeni, da mi svojih čebel ne moremo več pasti na ajdi, kot so to počeli naši predniki, temveč se moramo ves čas prilagajati. Zdaj se vse bolj uveljavlja gozdna paša. To je največja sprememba. Z begom v gozdove pa pravzaprav bežimo tudi od strupov, ki se uporabljajo pri gojenju monokultur. Včasih je obstajalo samooskrbno kmetijstvo in je bilo povsod vsega po malem, zdaj pa je tako, da se vse dela s stroji. Kar naenkrat vse pokosijo, tudi takrat, ko je trava še mlada. Včasih se je kosilo samo v času, ko je trava dozorela in tudi že odcvetela. Zdi se, da zdaj ritma nič več ne določa narava, ampak zakonodaja.«
Administracija »ubija« čebelarje
»Oja, vedno več je administracije – kar človeku ubija voljo. Problem je tudi zdravstveno varstvo oziroma prepletanje interesov multinacionalk in farmacevtske industrije. Čebelarji smo šli po svetu in videli marsikaj. Na Madžarskem, na primer, so velika težava kraje. Čebelar mora biti ves čas prisoten, saj tam na veliko kradejo tako čebele kot med.«
Predanost, posvečenost in delo
Več kot samo delo. »Čebele so živa bitja. Vedno čutim tako, kot čutijo one. Danes čutim, da piha, da je precej toplo, gledam, kaj cveti ... In če je treba, moram ukrepati. Če so lačne, jih moram nahraniti. Ves čas moraš biti pozoren, kot da gre za otroke. Hvala bogu je zdaj vse več ozaveščanja. Ko govorimo o strupih, lahko povem, da se je včasih na veliko polivalo in škropilo, kadar je kdo imel čas, zdaj pa vidim, da se kmetje trudijo, da to počnejo ponoči, saj se zavedajo posledic takšne zastrupitve.«
Kaj nam lahko sporoči čebela?
»Čebela je kazalnik stanja v naravi. Kaj nam lahko pove? Marsikaj. Med drugim bi mi lahko, če bi bil kriminalist, povedala, ali je kje v bližini nasad marihuane. Na čebelah se odražajo prav vse spremembe. Žled je v gozdovih uničil hojo. Dobra novica pa je ta, da je vse več javorja. Letos je tam, kjer ni bilo pozebe, lepo cvetela akacija. Ko je cvetela, pa se je zgodil vdor hladnega zraka, nastale so nizke temperature ... Podnevi je deževalo, tako da se je sicer zamedilo, a je bilo zelo zelo vodeno ... Vreme ima velikanski vpliv, vse se lahko spremeni v eni uri in vse lahko postane hudo tragično.«
Grozi nov škodljivec
»Obstajajo pa tudi naravni sovražniki čebel. Ko sem začel čebelariti, še ni bilo škodljivca varoje, ki je prišel iz vzhodne Azije in ki ga je treba zelo na kratko držati. Zdaj nam grozi nov škodljivec, panjski hrošč, ki se je menda že pojavil v Italiji, zdaj pa naj bi se razširil še v naše kraje. Ali pa azijski sršen. Ljudje potujemo po vsem svetu in tako živali, rastline, pa tudi škodljivce prenašamo iz enega dela sveta v drugega. Če tak škodljivec kje dobi dobre razmere za življenje, je hudič.«
Poezija
»Nekdaj smo imeli prevozno čebelarstvo in z ženo sva z dvema avtomobiloma vozila panje iz kraja v kraj. Šlo je veliko noči. Ponoči sva vozila, zjutraj pa je bilo treba v službo,« se spominja Jožef. »Zdaj je zakonodaja takšna, da lahko čebelarimo samo s kranjsko sivko, ta pa je zaščitena, tako da se je ne sme oddaljiti od njenega naravnega okolja. Torej lahko čebele vozimo na pašo samo po Sloveniji.«
»Pa vendar je tu pri nas čebelarstvo še vedno poezija. Bil sem po svetu in sem videl, da je lahko čebelarstvo tudi industrija. Ko smo v Ameriki nekega velikega čebelarja spraševali, s kakšno vrsto čebel čebelari, tega ni vedel. Pokazal nam je halo, v katero lahko zapelje tovornjak, sicer pa ima zaposlene delavce, ki jim naroči, kam naj odpeljejo čebele. Vprašali smo ga, kako vzredi matico, pa se nam je samo smejal. Vzreja čebeljih matic je bila nekdaj naraven način, da se pomladijo matice v panjih. Vzreja matic naj bi bila tista prava poezija čebelarstva. Velikih čebelarjev ne skrbi, če, denimo, čebele izginejo. Američani v Mehiki kupijo paketne čebele oziroma že pripravljene mlade družine, ki jih nato iz toplih krajev pripeljejo na mraz. Seveda jih je lažje kupiti drugje, kot da bi jih skrbno negovali v hladnem podnebju. In tukaj je te poezije konec.«
Zgodba, ki je zrasla iz ruševin
»Pred dvema letoma, torej ob 150. obletnici rojstva Maksa Fabianija, so povsod potekale različne slovesnosti v njegov spomin, jaz pa sem se spomnil očetovih pripovedi o tem, da je bil ob stolpu oziroma pod njim čebelnjak, v katerem so se čebelice zelo dobro počutile. Ker je ta parcela takrat prešla v občinsko last, sem predlagal, da bi čebelnjak odkopali. In pojavili so se betonski temelji, ki so začeli pripovedovati zgodbo o čebelnjaku. Takrat sem občini predlagal, naj se loti obnove. Občinski mlini so mleli počasi, a zdaj je delo končano in čebele so dobile svoj dom. Čebelnjak je občinski, občina ga je dala v upravljanje Čebelarskemu društvu Sežana. Ker živim tukaj v bližini, sem vzgojil mlade družine in jih naselil v čebelnjak. Med nam bodo podarile šele drugo leto.«
V zahvalo
»Ta čebelnjak ima zame dva pomena. Prvi je zahvala arhitektu Fabianiju, ki je dal Štanjelu toliko lepega. Danes živimo tukaj v izjemnem okolju. Pogovarjava se v prostoru, kjer je bil nekdaj Ferrarijev hlev, nato pa ruševina, ki sem jo obnovil. Tukaj še vedno čutim prisotnost Fabianija in čebelnjak je oddolžitev v ta spomin. Drugi pomen pa je povezan s čebelami. Ko se postaviš pod stolp pri vratih in ko se pod njim zablešči čebelnjak, je to naravnost čudovito. Ne vem, koliko čebelnjakov v Sloveniji ima tako lepo lego. Mislim, da ima ta čebelnjak tudi velikansko promocijsko vrednost, saj mimoidoče ozavešča o tem, da na tem našem svetu živijo tudi čebele.«
