Svetovljanka

Vedno nekaj žrtvujemo in vedno srce malo boli

Alenka Sivka/Zarja
9. 4. 2017, 16.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Umetnica Miranda Rumina o ločitvi, sanjskem življenju in izmenjavi domov

Pauline Kukowitsch

Multimedijska umetnica, avtorica treh knjig in otroške slikanice, ki jo je ustvarila z Dalajem Eegolom, svojim nekdanjim možem, sicer reperjem, 160 samostojnih razstav, skupinskih projektov in predstavitev doma in po svetu ... Potuje po svetu in ustvarja, največ živi v Londonu, vrsto let je preživela v Indiji. Pred kratkim se je vrnila z Nove Zelandije, živela je v hiši z bazenom, ki jo je izmenjala za stanovanje v Londonu. Potuje s kovčkom, nahrbtnikom in računalnikom, to je vsa njena domača pisarna. Pogovarjali sva se po Vibru, trenutno je spet v Indiji, kjer ima stalno razstavo v Wall Garden Gallery. Že vrsto let živi svoje sanje.

Miranda ste že skoraj 20 let, prej ste bili Lidia (Asta).

Najprej je bil to samo umetniški psevdonim in počasi tudi ime za prijatelje, potem pa sem ugotovila, da ga moram spremeniti. Če horoskop obravnavaš kot bojevnik, potem se lahko na novo rodiš, in to sem storila v Valvazorjevi kapeli z instalacijo, na kateri so bile tudi moja mama, hči in polsestra. Družina je sprejela moje novo ime in vlogo. Od takrat imam nov horoskop, zdaj sem strelka. Praznujem pa svetovni dan zdravja, ki je v mojih dokumentih zapisan kot uradni rojstni dan, ker zdravje vsakodnevno živim.

Kaj vse počnete?

Zelo rada delam z materialom, izražam se z rokami. Moje poslanstvo je kiparstvo. Vsakih 12 let pa napišem knjigo, kar je očitno moja dolžnost. Večinoma jem surovo hrano, tako da se s pripravo ne ukvarjam prav veliko. Prav tako sama skrbim za svoje prostore. V zadnjih treh letih se dosti ukvarjam z izmenjavo domov, tako da mora biti moj dom brezhibno pripravljen za goste in minimalistično opremljen. Veliko mojega dela je povezanega z digitalnim ustvarjanjem, na Vibru, Messengerju in Skypu ustvarjam idejne skice in pripravljam dokumentacijo za umetniške projekte. Ustvarjam z različnimi materiali: v bronu, vosku, najboljša sem v steklu. Lani smo začeli oblikovati les za masovno pohištvo, vključno s premazi zanj. Sama si izdelujem skoraj vso naravno kozmetiko. Pripravljam pa tudi sadike za permakulturni vrt v Prlekiji, tam obrezujem drevje in delam na vrtu. Fizična dela porazdelim na vsak dan po malem, drugače me odvračajo od mojih sanjskih ustvarjalnih svetov, saj nisem preveč gospodinjski tip. Združujem le umetnost in ekologijo. 

Ustvarjate, potujete po svetu, nekaj časa ste živeli v Indiji, zdaj v Londonu, pred kratkim ste bili na Novi Zelandiji. Številni bi to počeli, a hodijo v službo vsak dan. Kako je uspelo vam?

Nikoli nisem bila zaposlena drugje kot sama pri sebi. Nikoli se nisem mogla podrediti nekomu, ki ima manj znanja od mene. Gimnazija je bila moja zadnja pokora in prava nočna mora, pa študij ekonomije tudi. Šele na filozofski fakulteti, ob študiju angleškega in italijanskega jezika in književnosti, sem začela dihati, pa potem ob obisku Londona še bolj. London me je vedno preoblikoval. Od malega me je vleklo v svet. Hrepenela sem po drugih deželah, zato sem se preselila v London, a se vseeno rada vračam. Zdaj cenim Slovenijo bolj kot prej, a potrebujem distanco do nje.  

Od česa živite v Londonu?

Prav zdaj študiram financiranje različnih umetniških projektov v Veliki Britaniji in pripravljam jesenski projekt Ženske. Dodobra sem raziskala trg in sem izjemna pri iskanju najugodnejših cen na spletu za vse, kar potrebujemo sama in drugi, ki živijo ob meni, od organsko pridelane hrane do dostave vseh stvari po pošti brez nepotrebne poštnine. Uživam v Londonu, ker je povezan z moderno tehnologijo in vsem svetom. Moj življenjski moto se imenuje manj je več. Da potujem po svetu in živim kot domačini, izmenjujem dom z drugimi. Uporabljam javni prevoz. Za letalo do Slovenije in nazaj porabim okoli 60 evrov, ob dobri organizaciji se živi zelo poceni. London te z dinamiko ves čas potiska naprej, v Sloveniji pa vse poteka bolj počasi, kar mi tudi prija. Ne poznam počitnic, počitnikovanje mi je zoprno, vsak dan rada ustvarjam. Ves čas imam domačo pisarno, svoj studio, ki se po potrebi spremeni v fitnes, v prostor za jogo in pilates. Nimam veliko lastnine, nimam knjig, plošč, konjičkov, ki bi me zadrževali na enem mestu. Ves čas sem premična, z enim kovčkom in enim nahrbtnikom. Do Nove Zelandije pridem za 600 evrov – moji prijatelji pa za 1600, na primer – in imam vse, kar potrebujem za dvomesečno življenje. A tam živim v hiši z bazenom in avtom, ki sem jo izmenjala za stanovanje v Londonu. Bilo nas je več, ki smo tako »sestavili« Indijo in London in si izmenjujemo stanovanja tudi med sabo. Smo gospodarni. Nimamo pol dneva praznega stanovanja, kot ga ima večina ljudi, kar je zame velika potrata.

Torej živite v tujih stanovanjih?

Včasih, da, namesto v dragih hotelih. Izmenjava domov je zanimiva oblika bivanja, ko moraš popolnoma zaupati tistemu, ki živi v tvojem bivališču. Odvezuješ se od fizičnega. Počasi se bomo itak odvezali od telesa, sočloveka, partnerja, družinskega člana. Tako živim z osemdeset odstotkov manj stroškov kot drugi. Pa nisem skromna, nisem varčna. Za vse najdem izmenjavo. Tudi za umetniška dela sem vedno imela donatorje. Sebe pač težko prodajam, ne znam zaračunavati svojih del.

Za vas res lahko rečemo, da ste svetovljanka. Ste zaradi tega morali kaj žrtvovati?

Ne, to ni bila nobena žrtev. Žrtvovati moraš jadikovanje, da si nekam prikovan. Pustiti moraš sanjam, da te vodijo naprej. Moja narava ni biti na enem mestu. Žrtvovala sem narodni ponos, ego naroda. Ženske rade sanjamo, rade smo tudi ujetnice svojih sanj, a to v tem času ni več primerno. Če zatajimo žensko, zatajimo sebe. Ženska je povezana z vsemi drugimi ženskami. V Kranju pripravljam spomladi projekt Women (Ženske, op. p.) v povezavi s štirimi umetnicami in z Dalajem, ki se jeseni seli v London. Projekt govori o veličini in ustvarjalnem potencialu žensk, ki se povežejo kot sestre, brez ljubosumja, tekmovalnosti in zlobe. Ženske bodo kmalu zasedle veliko vodilnih položajev na planetu. Moški imajo moč, stabilnost in vztrajnost, ženska pa vsakodnevno preobrača materijo. Zato si mora vzeti čas tudi zase in za svoje sanje. Odrasle otroke in naveličane partnerje mora takrat pustiti. Rutina ubija domišljijo, erotične odnose, ustvarjalnost.

Dolgo vrsto let ste živeli z Dalajem Egolom, zdaj pa menda nista več skupaj. Kaj se je zgodilo med vama?

Tudi mene je speljala stran prav vsakodnevna rutina. Pred Indijo sva se na njegovo željo uradno poročila in maja lani sva se ločila. Tudi zame je bilo to nepredvidljivo, a nisem želela biti več v nobenem sistemu. Zdaj živiva ločeno, on v Sloveniji, tam ima svojo publiko, svoje delo, jaz sem v Indiji ali Londonu. Zadnja leta najin naboj ni bil dovolj ustvarjalen, da bi rasla. Potrebnih je bilo veliko kompromisov, razreševati veliko konfliktov in je bilo kar utrujajoče. Jaz sem svoje družinske zgodbe nekoč že prekinila in jih potem vzpostavila na novo. Moja hči je šla pri devetih letih od mene v očetovo družino in takrat se je začela moja umetniška pot. Vedno nekaj žrtvujemo in vedno srce malo boli. In vedno gremo lahko ponosno naprej. Vse znano nas ubija, ker v tem ni izziva. In ko ni izziva, lahko partnerja sodelujeta na drugačen način. Tako midva z Dajalem še vedno sodelujeva v umetniških projektih. No regrets (brez obžalovanja, op. p.).