Kdo bo plačal zapitek za spomenik korupciji? Javnost. Državni zbor (DZ) je potrdil novelo energetskega zakona – položnice za elektriko bodo višje za predvidoma evro – plačevali bomo prispevek za prednostno dispečiranje.
Bobo
Termoelektrarna Šoštanj je sicer tehnološko napredna in edina takšna na svetu, vendar je za slovenske potrebe absolutno predimenzionirana – domačega premoga namreč ni dovolj za tako veliko elektrarno.
STA
Marinček je projekt šestega bloka spremljal od samega začetka.
Zapitek za investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) v višini 1,4 milijarde evrov bomo plačevali na položnicah za elektriko, ki bodo višje za en evro. Preverili smo, kako je ta investicija z aneksi zrasla do zdajšnje cifre, zakaj se ni izvajala z javnim naročilom in kaj predimenzioniran šesti blok s prototipskimi 600 megavati pomeni za naše zaloge premoga. Odgovor je preprost – premog bo treba uvažati.
Gorazd Marinček s Slovenskega E-foruma prvo odločitev za šesti blok datira v november 2003, ko je Uroš Rotnik na prvi strateški konferenci Holdinga slovenske elektrarne predstavil idejo, da bi na lokaciji TEŠ instalirali elektrarno s skupno 1500 megavati moči. »Torej bloka 4 in 5, tri plinske turbine, 150 megavatov kogeneracije in šeststomegavatni novi blok,« se spominja Marinček.
Sprva 400 megavatov, nato 600
STA
Sporno odločitev za prototipski šeststomegavatni blok je sprejela komisija pod vodstvom Maksa Babuderja.
Marinček nadaljuje, da se je leta 2005 pojavila strokovna komisija pod vodstvom Maksa Babuderja, direktorjem inštituta Milan Vidmar. Ta komisija se je odločala o moči načrtovanega bloka – »izbrali so najbolj nerazumljivo in nelogično izbiro – to je šeststomegavatni blok,« je oster Marinček. »Šeststomegavatni blok je namreč prototipski blok Alstoma, zato se noben investicijski elaborat ni mogel sklicevati na primerljivo elektrarno – saj je ni bilo. Bistvo prototipa pa je, da lahko poljubno določaš ceno, ker se ne moreš sklicevati na neki že obstoječi izdelek,« sklepa Marinček.
Opozarja, da se je tedaj že gradil primerljiv blok Patnow II – z nazivno močjo 474 megavatov in gorivom lignit, ki je povrhu še za deset odstotkov slabši od slovenskega, skupna cena tega bloka pa je bila zgolj 540 milijonov evrov. Zgrajen je bil leta 2008, ko je bil še čas, da se investicijo v šesti blok temeljito premisli. To se ni zgodilo, namesto tega smo dobili načrt za izgradnjo prototipskega šeststomegavatnega bloka, za katerega je bila cena znana že takrat – 1,4 milijarde evrov.
»Nikoli ni bilo vprašanje, ali ta objekt potrebujemo, vprašanje je bilo, ali potrebujemo tak objekt za takšno ceno,« sklepa Marinček. »Pri tem je zanimivo, da je Patnow II prav tako postavljal Alstom in da je bila kreditor projekta prav tako Evropska investicijska banka (EIB). Poljska vlada v nasprotju s slovensko pri tem ni potrebovala dodatnega poroštva, ki ga je pri EIB pri slovenski investiciji zahtevala. Dovolj je bilo jamstvo s hipoteko – le pri TEŠ je EIB zahtevala dodatno poroštvo, saj je pravilno ocenila, da je objekt precenjen,« ugotavlja Marinček.
Profimedia
Alstom je v poljski termoelektrarni Patnow primerljiv drugi blok zgradil za dobro tretjino cene. Zakaj? Ker ni prototipski.
Javni razpisi, ki to niso bili
Spomenik korupcije: vrsto nepravilnosti pri naročanju, projektiranju in izvedbi bomo na koncu poravnali odjemalci električne energije. Kdo bo odgovarjal, da smo se brez javnega razpisa odločili za gradnjo šeststomegavatnega prototipskega bloka?
Zgodba zase je izvedba tako imenovanega javnega razpisa. Marinček opozarja na evropsko uredbo iz leta 2004, po kateri se morajo vsa podjetja v javni lasti, ne glede na svoj status, ravnati po predpisih o javnem naročanju. »Leta 2007 je DZ sprejel zakon o javnem naročanju tudi na energetskem področju, ampak je gospodarsko ministrstvo pod vodstvom Andreja Vizjaka (SDS) protestiralo in doseglo, da so iz seznama izvzeli vsa elektroenergetska podjetja v Sloveniji, vključno s TEŠ,« se spominja Marinček.
Nadalje opozarja, da Alstom ni bil izbran na javnem razpisu po zakonu o javnem naročanju, ampak le kot naročilo po obligacijskem zakoniku. Razlika je ključna, pri sistemu javnega naročanja lahko namreč vsak kandidat dobi vpogled v vse vloge ostalih, pri obligacijskem pa so vloge poslovna skrivnost. »Povrhu je TEŠ, dokazano, dal dokumentacijo konkurenčnega Siemensa na vpogled Alstomu, ki je nato zadevo prilagodil. Siemens po drugi strani ni dobil na vpogled dokumentacije Alstoma,« dodaja Marinček.
Pogodbe z Alstomom je mogoče izpodbijati
Marinček je kljub vsemu optimističen. Oporno točko za izpodbijanje pogodb vidi ravno v nespoštovanju evropskih predpisov pri izvedbi javnih naročil. »Glede na hierarhijo predpisov bi morali v takšnem primeru uporabljati neposredno evropsko direktivo – to je možna oporna točka, da se vse pogodbe na slovenskem sodišču iztožijo kot nične.«
Pri tem tudi opozarja, da za to ni pristojno švicarsko sodišče, kot je to določeno v pogodbi, podpisani z Alstomom, saj je to določeno le za spore med investitorjem in izvajalcem. V tem primeru pa gre za spor med državo in investitorjem – torej med državo in TEŠ, za kar pa so pristojna slovenska sodišča. Marinček je kljub temu skeptičen, saj meni, da nobena vlada ne bo zbrala poguma za to potezo.
Po 2030 bomo premog uvažali
STA
Ime nekdanjega direktorja TEŠ Uroša Rotnika ostaja sinonim za gradnjo spomenika korupcije.
Novembra 2004 je bila s Premogovnikom Velenje (PV) podpisana dolgoročna pogodba, v kateri se je prvič postavila cena 2,65 evra na gigadžul, s postopnim zmanjšanjem za 15 odstotkov, s čimer pridemo do številke 2,25 evra na gigadžul. »Ta številka od takrat naprej postane dejstvo in se pojavlja v vseh investicijskih programih kot osnova za izračun ekonomike investicije,« trdi Marinček. Ekonomike ni bilo, vsaj ne za PV, ki mora zaradi prenizko določene cene v odpuščanje in nižanje cene delovne sile.
»Odkopavali smo tiste predele sloja, ki so bili dobro raziskani in nam jih je uspelo razbremeniti hribinskih pritiskov. Tako nam je uspelo ceno rude spraviti pod 2,5 evra na gigadžul,« je pred parlamentarno preiskovalno komisijo pojasnil nekdanji direktor PV Franc Žerdin o načrtu odkopavanja do leta 2027. »Zdaj ko se je koncept življenjske dobe rudnika spremenil (podaljšana je bila do leta 2054, op. a.), ima ta velike težave. PV mora na daljše obdobje zagotavljati visoko proizvodnjo, odkopavanje pa je omejeno na območje, ki je pod velikimi geomehanskimi pritiski, zaradi česar so pogostejši stebrni udari. Rudnik mora šele ustvariti razmere, da se bo lahko začelo normalno odkopavanje, za to pa mora investirati v raziskave in opremo, tega denarja pa zdaj ni.«
»Po letu 2030 bo premogovnik predvidoma izkopaval 2 milijona ton letno – tako se bo še znižala obratovalna izkoriščenost bloka šest. Glede na situacijo in kapacitete rudnika bo v nekem trenutku treba premog uvažati, nedvomno. V energetskem dovoljenju je sicer predvideno desetodstotno mešanje z močnejšim premogom. Tako bodo po letu 2030 lahko začeli nadomeščati lignit z uvoženim črnim premogom,« predvideva Marinček.
STA
STA
STA
