Tudi v Sloveniji se v zadnjih letih vse več ljudi, ki se znajdejo v različnih zdravstvenih ustanovah, obrača na zastopnika pacientovih pravic, od katerega lahko prejmejo osnovne informacije, strokovno pomoč ali konkretne usmeritve. Zastopnik je namreč tudi tisti, ki neformalno posreduje za hitro odpravljanje manjših kršitev.
Za Svet24 je spregovoril Mariborčan Edo Belak, ki je nekoliko »drugačen« zastopnik bolnikovih pravic. Zastopa osebe na področju duševnega zdravja oziroma tiste, ki se iz kakršnihkoli razlogov znajdejo na tako imenovanih zaprtih oddelkih. »Skrbim za zaščito pravic oseb, ki so prisilno hospitalizirane ali so na varovanih oddelkih in so prepričane, da so kršene njihove pravice. Osebno sem zadolžen za mariborsko in ormoško psihiatrično bolnišnico ter socialno-varstvena zavoda v Hrastovcu in Lukavcih. Samo v Mariboru pa je takšnih v določenem času v vseh varovanih oddelkih vsaj 100 ljudi,« pojasnjuje Belak, ki je sicer v pokoju in je pred prevzemom skoraj povsem volonterske funkcije zastopnika opravil 60-urni tečaj ter izpit na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Šele potem ga je decembra 2010 minister imenoval za zastopnika.
DELUJEJO PREDVSEM NA KLIC
Večino časa tako rekoč preživi v avtomobilu, dodaja, saj ima na več lokacijah v državi opravka z ljudmi, ki se srečujejo s težavami v duševnem zdravju in potrebujejo podporo in pomoč, predvsem pogovor. Zakon o duševnem zdravju opredeljuje inštitut zastopnika, njegovo delovanje pa je vezano na varovane oddelke psihiatričnih bolnišnic, socialnovarstvenih zavodov in domov starejših občanov.
»Včasih se je treba odločiti za posebne varovalne ukrepe, kar pomeni nekoga tudi privezati, če je preveč agresiven oziroma psihotičen, da ne bi ogrožal sebe ali drugih. Naša kompetenca je tudi, da preverjamo privezovanje, ki neprekinjeno ne sme biti daljše od štirih ur. O tem bolnišnica ali zavodvodi posebno evidenco, ki jo zastopnik lahko preveri,« pojasni Belak. V vseh ustanovah imajo zgibanke z osnovnimi informacijami o zastopniku in kontaktne številke mobilnega telefona. »Delujemo tako rekoč na klic, kar ni najbolje. Ko človek pride v psihotično stanje, se postavlja vprašanje, ali je vešč rokovanja s telefonom in podobno. Po mojih izkušnjah pa so ti ljudje 'kar pri sebi',« poudarja sogovornik, ki bi sicer moral imeti uradne ure od 8. do 20. ure, vendar pravi, da njegov telefon ni nikoli ugasnjen. Zgodilo se mu je že, da ga je nekdo poklical po tem času in ga je hipoma obiskal.
Varuje pravice, interese in koristi osebe
Zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja je po zakonu strokovnjak, ki varuje pravice, interese in koristi osebe ter pomaga uporabniku pri ponovni integraciji v lokalno okolje. Varuje tudi njegove pravice ob prisilni hospitalizaciji. Po predhodnem soglasju zdravstvenega ministra ga je imenoval minister za delo, družino in socialne zadeve.
PRAVICE NA ODDELKU
Kompetence zastopnika oseb na področju duševnega zdravja so pravica do gibanja, uporabe telefona, obiskov, zastopnika, dopisovanja in uporabe elektronske pošte ter pošiljanja in sprejemanja pošiljk. »Pogosta kršitev je uporaba telefona. Nekaterim ga odvzamejo, saj so telefon zlorabljali in uporabljali za fotografiranje določenih prizorov ter jih pošiljali na različne naslove, spet drugi preveč telefonirajo in nimajo dovolj denarja za plačilo računa, kar ga spet lahko spravlja v stisko. Kadar pa oseba želi poklicati zastopnika, mu mora ustanova zagotoviti možnost klicanja, saj je pravica do zastopnika neodtujljiva,« je dejal Belak. V času obravnave na oddelku in tudi med nadzorovano obravnavo morajo biti osebam zagotovljene vse ustavne pravice in temeljne svoboščine, še zlasti spoštovanje njihove osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti. Za ilustracijo tega navede: »Imel sem primer, ko je bil pacient precej računalniško opismenjen in so mu morali omogočiti ustrezno opremo, da je lahko komuniciral prek elektronske pošte, seveda v prisotnosti strokovne osebe. Ali pa nedolgo nazaj tudi gospo, ki je dejala, da nikogar ne mara in ne želi obiskov. Niti bližnjih.«
S PACIENTOM ZASEBNO
In kako to poteka v praksi? Belak odgovori, da se takoj ko prejme telefonski klic, s priponko, ki razkriva njegovo identiteto, oglasi, denimo, v bolnišnici. Po navadi imajo na varovanem oddelku poseben prostor, v katerem se lahko zasebno sestane s pacientom. Na kršitve pa gleda iz obeh smeri, saj se je treba po besedah Belaka zavedati, da je vsaj 60 odstotkov oseb na oddelkih pod posebnim nadzorom prepričanih, da so tam neupravičeno. Kljub temu najprej opravi pogovor z osebo. »Pomembno je poslušanje. Treba je slišati osebo, saj je v resnično hudi stiski. Pri tem mi zelo pomagajo izkušnje. Že 15 let sem aktiven na področju duševnega zdravja v nevladni organizaciji Šent, kjer sem tudi predsednik, in še vedno delam veliko z uporabniki in njihovimi svojci. Imam 55-letnega sina, ki ima že 35 let težave s paranoidno shizofrenijo,« razloži Belak, ki kasneje opravi še pogovor v troje (oseba, psihiater, zastopnik), saj se takrat po navadi zadeve razjasnijo. Seveda pa v primerih, kadar se oseba ne strinja z zadržanjem na varovanem oddelku in ne želi podpisati privolitve za zdravljenje, v zadevo poseže še sodišče, pacientov odvetnik in izvedenka psihiatrične stroke, ki ugotavljajo, ali je oseba upravičeno pridržana. Prisoten pa je tudi zastopnik osebe.
RAZLIČNI POGLEDI
Belak o očitkih pacientov, da so neupravičeno pridržani na varovanih oddelkih, pravi, da v večini primerov ti niso upravičeni. »Tako kot imamo različne poglede mi, jih imajo tudi oni. Ta njihov pogled pa je še nekoliko bolj drugačen,« razloži Belak in za Svet24 obelodani »pozitiven« primer iz psihiatrične bolnišnice v Ormožu zaradi svoje prisotnosti, kjer je imel precej dobro ozaveščeno pacientko. Dejala mu je, da čimprej ugotovi, kako jo bo spravil ven, a je za to potreben poseben postopek, ki med drugim določa izpolnitev pooblastila in ga mora podpisati pacient. »Tega ni želela storiti, zato sem ji odvrnil, da brez tega ne morem do njenega zdravnika ali psihiatra, saj gre za osebne podatke. Med pogovorom pa je prišlo do tipične reakcije takšnih oseb. Raztrgala je izpolnjeno pooblastilo, zato sem vstal in odšel. Odločitev je spremenila čez dva dneva, ko me je ponovno poklicala. Ker so večkrat ugotovili, da je nemudoma prenehala s terapijami, ko je zapustila bolnišnico, je po pogovoru z menoj svojemu lečečemu psihiatru zagotovila, da bo odslej redno jemala terapijo, tudi po odhodu iz bolnišnice. Psihiater je začudeno pripomnil, češ, kot da vas bolj uboga kot mene,« je sklenil Belak.
