Slovenija

Premišljena humanitarnost

Gabrijel Toplak
21. 8. 2015, 17.16
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Mariborsko društvo Žvižgač ima tačas na seznamu za pomoč okoli 260 ljudi, od katerih je več kot 100 otrok. Pomoč si obetajo tudi od likovne kolonije, ki bo potekala na gradu Vurberk.

Gabrijel Toplak

Ko na enem mestu srečaš dva človeka, ki poleg rednega dela veliko naporov vložita tudi v humanitarnost, kaj hitro spoznaš, da ljudje, ki so v socialni ali drugi stiski, vendarle niso tako sami.

Za skupno mizo sta namreč sedla humanitarec Boris Krabonja in slovenski slikar Rajko Ferk, saj bo slednji prek svojega likovno-humanitarnega društva Ray&Co to soboto, 22. avgusta, pripravil likovno kolonijo Duplek Art 3. »K sodelovanju sem povabil svoje likovne kolegice in kolege. V čudovitem ambientu na gradu Vurberk bodo nastajala likovna dela, ki bodo od petka, 28. avgusta, razstavljena v Galeriji Vinag na Trgu svobode v Mariboru,« je pojasnil Ferk, ki ga je odziv umetnikov precej presenetil.

Gabrijel Toplak

VES IZKUPIČEK ŽVIŽGAČEM

Na vurberškem gradu bo ustvarjalo 25 slikarjev, več kot 10 likovnih del pa mu je uspelo pridobiti iz bolj oddaljenih krajev Slovenije. »V sodelovanju z Borisom Krabonjo bo ves izkupiček predan Humanitarnemu društvu Žvižgač. Društvu pa bomo po mesecu dni predali tudi vse neprodane, da jih bodo prodajali še prek spleta. Radi bi pomagali ljudem v stiski,« je poudaril Ferk, ki se zaveda, da mu tovrstnih dogodkov ne bi uspelo pripraviti brez podpore lokala Huda Liza, Vinoteke in kavarne Vinag, občine Duplek, likovno-humanitarnega društva Ray&Co ter drugih. Ferk je imel prvo dobrodelno avkcijo v Casinu Mond v Šentilju, kjer je za 12 slik iztržil 3500 evrov. Lani je organiziral drugo likovno kolonijo in zbrali so 1400 evrov za otroke s posebnimi potrebami, letos pa jo načrtuje v sodelovanju s Krabonjo.

Gabrijel Toplak

NAVDIHNILA GA JE BABICA

Krabonja, sicer učitelj na mariborski srednji ekonomski šoli, zase pravi, da je humanist. »Navdih pripisujem pokojni babici po očetovi strani, ki je živela sicer ob robu družbe, a je pomoč nudila komurkoli. Ostaja mi vzor. Zase pa lahko rečem, da sem že kot otrok doma imel težave. Pogosto so izginjale barvice, pa ne zato, ker bi jih izgubil, ampak sem jih podarjal,« je razložil Krabonja in dodal, da kot učitelj pogosto spoznava, da ima v razredu vsaj odstotek tistih dijakov, ki so brez tistega, kar naj bi imeli običajni najstniki. Obenem pa poudarja, da je ponosen na sedem žvižgačev (Viktorija Pirjevec, Gregor Žohar, Jure Kavčič, Jan Blokar, Nina Popovič in Aleš Trstenjak, op. p.), brez katerih ne bi bil tako uspešen.

SPOZNAVANJE PRED POMOČJO

»Smo drugačni, imamo individualni pristop. Z ljudmi se, potem ko jih povabimo k sebi, pogovarjamo. Razdeljevanje hrane, otroških igrač in občasno oblačil, pogovori za plačevanje položnic, vse to lahko traja tudi po več ur, četudi bo pakete 'dvignilo' le 20 ali 25 družin oziroma posameznikov. Z njimi sedemo, jih vprašamo, kaj so počeli v zadnjem času,« razlaga humanitarec, ki je presenečen nad njihovim »dometom«, saj seže dlje, kot so pričakovali.

Gabrijel Toplak

TUDI BREŽICE IN NOVO MESTO

Na seznamu za pomoč imajo tačas okoli 260 ljudi, od katerih je več kot 100 otrok. »Imamo družini tudi v Novem mestu in Brežicah, dobil pa sem tudi klice iz Prekmurja. Večini družin je skupno leto 2008, ko jih je prizadela tako imenovana turbulentna kriza in tako rekoč 'sesula' srednji razred. Naši odjemalci pred tem letom res niso živeli dobro, ampak so shajali,« razlaga Krabonja, ki je ponosen, da niti grama hrane ne podarijo, če osebe prej ne vidijo in se z njo pogovorijo. Osebni stik je poleg vseh dokazil za upravičenost pomoči nadvse pomemben. »Želimo se prepričati, ali je vse res in tako, kot nam je bilo predstavljeno prek telefona, facebooka ali elektronske pošte. V zadnjem času namreč prevladujejo tako mame kot očetje samohranilci, še vedno imamo malo upokojencev, kar ni odraz realnega stanja, ampak so enostavno preponosni, da bi si upali priti. Nekaj je posameznikov, tudi invalidov, v glavnem pa ljudje s socialno podporo,« je dejal Krabonja in zaključil, da tedensko za pomoč oziroma hrano porabijo okrog 1000 evrov ter da ljudem, ki potrebujejo pomoč, naj ne bo nerodno, saj ostanejo anonimni. Anonimnost, če jo želijo, pa lahko zagotovijo tudi donatorjem, ki se lahko vsak torek v letu oglasijo pri njih v Tkalskem prehodu in preverijo finančno poslovanje, deljenje hrane ter podobno.