Slovenija

Soška fronta je zahtevala okoli 200.000 življenj vojakov

STA
9. 5. 2015, 07.23
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Od 23. maja 1915 do 24. oktobra 1917 je na delu današnjega slovenskega ozemlja med prvo svetovno vojno potekala soška fronta, ki je bila prizorišče največjega spopada na gorskem območju v zgodovini človeštva in največji spopad na slovenskem ozemlju sploh. Dolga je bila več kot 90 kilometrov, saj se je raztezala od Rombona do Tržaškega zaliva.

wikipedia

Soška fronta je po ocenah zahtevala okoli 200.000 življenj vojakov na obeh straneh, morda celo več. Blizu 700.000 ljudi je bilo ranjenih ali zastrupljenih z bojnimi plini, še nadaljnjih več kot pol milijona pa izginulih in ujetih. Na obeh straneh - avstro-ogrski in italijanski - je bilo ubitih, ranjenih ali zajetih okoli 1,5 milijona vojakov.

Zgodovinarja Dušan Nećak in Božo Repe v knjigi Prelom: 1914-1918 soško fronto označujeta za posebnost prve svetovne vojne. Potekala je namreč po grebenih gora, po globokih dolinah, predalpskem hribovju in kraški goličavi. Že zaradi naravnih razmer je tako od branilcev kot napadalcev zahtevala izjemne napore in številne žrtve, tudi med Slovenci. Med Jadranskim morjem in Rombonom je imela Avstro-Ogrska približno 450.000 vojakov, italijanska stran pa okoli 700.000 vojakov.

Po navedbah zgodovinarja Damijana Guština so bili sicer slovenski vojaki na soški fronti manjšina. Slovenci so predstavljali okoli 2,5 odstotka avstro-ogrskega prebivalstva in približno tolikšen je bil tudi delež slovenskih vojakov v njeni vojski.

Predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa in podpredsednica nacionalnega odbora za obeležitev stoletnice prve svetovne vojne Petra Svoljšak pa poudarja, da je soška fronta vplivala na življenje na celotnem slovenskem ozemlju.

Slovensko ozemlje je bilo že z izbruhom prve svetovne vojne leta 1914 priča dogajanjem na frontah, z začetkom bojev ob Soči pa se je vse še potenciralo. Začeli so veljati posebni zakoni, ukinjene so bile osnovne demokratične človekove pravice, območja v zaledju so dobila poseben status, kjer je imela vojska pravno nadzor nad civilnim življenjem. Ustanovljena so bila vojaška sodišča, je pojasnila.

Celotno slovensko ozemlje je bilo območje armade na bojišču, kar pomeni, da so bile v notranjosti vse podporne službe. Pred 12. soško bitko leta 2017 je bilo na slovenskem ozemlju 700.000 ljudi več, kot jih je bilo to ozemlje sicer vajeno.

V splošnem spominu na soško fronto ostaja predvsem t. i. čudež pri Kobaridu. Gre za 12. bitko soške fronte leta 1917, ko avstro-ogrsko-nemška ofenziva povzročila italijanski umik in premik frontne črte do italijanske reke Piave. Caporetto (italijansko ime za Kobarid) v italijanščini še danes pomeni velik poraz.

12. soška bitka se je uradno končala 9. novembra 1917. Po 885 dneh vojskovanja je na območju soške fronte orožje obmolknilo. Slabo leto dni kasneje, 11. novembra 1918, se je s kapitulacijo Nemčije uradno končala tudi prva svetovna vojna.

Zaradi razpada Avstro-Ogrska po vojni ni uradno ugotovila števila svojih padlih vojakov niti tega niso storile njene naslednice. Tako tudi ni natančno znano, koliko Slovencev je padlo na soški fronti.

Območje, kjer je pred sto leti tekla fronta, danes povezuje Pot miru. Pot se začenja v Logu pod Mangartom in zaključuje v Devinu, povezuje pa urejene kaverne in vojaške jarke po hribih, muzeje na prostem in muzejske zbirke, kostnice, cerkve, spomenike in vojaška pokopališča.