Slovenija

Kaj vse čaka Mira Cerarja

Simon Rosc
15. 7. 2014, 17.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Volitve so za nami, rezultati so znani. Nekateri so nad izplenom zadovoljni, drugi poraza spet niso znali športno prenesti. A zdaj se vse skupaj šele zares začenja.

Najprej bo zmagovalec Miro Cerar postavljen pred preizkus, kako in s kom sestaviti vlado, da bo ta zares učinkovita in bo poskušala državo popeljati iz krize.

Ko so se v nedeljo ob sedmi uri zaslišali prvi neuradni rezultati, ki so nakazali zmago stranki Mira Cerarja, so nekateri jezno pihali skozi nos. A z realnostjo se je pač treba sprijazniti. Reševanje države iz položaja, v katerem je, pa bo moralo čim prej prehiteti ukvarjanje z rezultati volitev. Predsednik zmagovalne stranke Miro Cerar se bo v sredo na delovnem sestanku srečal s predsednikom republike Borutom Pahorjem, ki mu bo tudi predal mandat za sestavo vlade. Takrat se bodo začeli tudi resni pogovori o tem, kdo bo skupaj s Cerarjevo ekipo poslancev prevzel katero ministrsko mesto in se lotil ustvarjanja boljšega ozračja za življenje v naši podalpski državici. Poglejmo, kako dolgo so v preteklosti od dneva izvolitve do sestave vlade potrebovali prvaki strank, ki jim je bil zaupan mandat. Najdlje je do skupnega jezika potreboval Janez Drnovšek leta 1996, ko je sestavljal svojo drugo vlado, in sicer kar 109 dni. Sledi mu Janez Janša z 89 dnevi leta 2011, ko je sestavo vlade najprej zaznamoval neuspeh Zorana Jankovića, ki je sicer na volitvah zmagal. Po dolžini sestavljanja vlade sledijo še Janez Drnovšek s prvo vlado, potreboval je 50 dni, s 46 dnevi sledi še Borut Pahor.

Najkrajši čas pa sta potrebovala Lojze Peterle z 38 dnevi in Janez Janša leta 2004 s 37 dnevi. A kolikor časa bo že potreboval, se bo moral najprej odločiti, ali želi vlado z ustavno večino, kar bi prineslo veliko usklajevanj, ali mu je dovolj samo večina v državnem zboru. Pri tem bodo odločali predvsem programi strank in njihova skladnost. Če nekoliko špekuliramo, bi najbolj prav prišel DeSUS Karla Erjavca, a se ga drži slab sloves razdiralca koalicij, predvsem zaradi ostrega zavzemanja za pokojnine. A če je Cerar pripravljen sprejeti Erjavčev pogoj, je torej možna tudi ta koalicija skupaj s še eno od levih strank, najverjetneje SD. Če pa se Cerar odloči, da DeSUS-a v vladi ne želi, lahko izbere še druge kombinacije. Za gospodarstvo najboljša izbira bi vsekakor bila mešana, levo-desna vlada v sestavi SMC, SD, NSi in ZaAB. Tako bi bila v vladi že dva izkušena obraza, ki sta se s krizo že spopadala v preteklem mandatu, hkrati pa bi z NSi pridobili še dobro zaledje pri nemški kanclerki Angeli Merkel. Tudi programi bi se sicer v tej sestavi verjetno lahko nekako uskladili. NSi bi morala popustiti pri nižanju davkov in uvedbi socialne kapice, seveda pa bi morale ostale stranke pristati na to, da davkov ne bodo višale. Bi pa te stranke lahko uresničile naslednje obljube: večjo fleksibilnost trga dela, uvedbo fiskalnega pravila za uravnoteženje javnih financ, izpeljale bi privatizacijo, spremenile stečajno zakonodajo, uvedle finančno policijo, poskrbele za večje infrastrukturne projekte itd. A vprašanje je, ali je z novim obrazom v političnem prostoru prišel tudi čas, ko bodo stranke lahko presegle delitve na leve in desne.