Slovenija

Ko se gredo nekulturni kulturo

M.J.
7. 7. 2014, 19.24
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Včeraj zvečer sem prišla domov v svoje rodno mesto. S prijateljicama smo se odločile, da gremo na pijačo v enega od redkih preživelih lokalov v mestu, kjer smo naletele na koncert s kitaro in harmoniko.

Boštjan Pucelj

Ker se nekaj časa nismo videle, se je nabralo veliko tem za »obdelavo«. Naročile smo vsaka svoje pivo in se usedle za eno od s svečko osvetljenih miz v atriju.

Prijateljica je takoj izrazila misel, da bi to znal biti take vrste koncert, kjer mora biti publika pridna in tiho.

In res. Ko sem se ozrla po prostoru, sem ugledala same razsvetljene kulturne obraze, nestrpno pričakujoč virtuoznost nastopajočih.

Ker nismo bile preveč »naštelane« za visoko kulturo, smo enostavno odvile zamaške na steklenicah, prižgale vsaka svojo cigareto ter odprle zapornico. Čvek, čvek ... In ker je bil to tiste vrste – enkrat na vsake toliko – čvek, smo bile seveda kmalu preglasne za glasbenika, ki sta bojda že rahlo zavijala z očmi. Naj poudarim, da sploh nismo bile glasne. Šele ko je natakar vljudno pristopil k mizi in povedal, da eden od njiju obrača očesna zrkla, smo se zavedele, da smo res na kulturnem dogodku.

Ker nam je to za nekaj sekund zavezalo jezike, nas spravilo v nelagodje in dalo občutek, da smo sila neuvidevne, smo prasnile v smeh in prijateljica je duhovito pripomnila: »Mislim, da tisti na levi zavija z očmi bolj za umetniški vtis kot zaradi nas! Natakar je gotove narobe razumel.«

Ko se gredo nekulturni kulturo, si nadenejo razsvetljene izraze in topo bolščijo v svoj objekt zanimanja s praznimi beticami, tako za imidž. Potem pa lahko na poti domov čez okno avtomobila izpraznijo pepelnik ali odvržejo prazno embalažo pravkar pojedenega obroka iz McDonaldsa. Doma pogledajo svoj najljubši resničnostni šov, na FB pritisnejo »lajk« pod objavo z naslovom Danes je bil najlepši dan v mojem življenju (s spremljajočimi fotografijami, seveda) in se, zadovoljni, da so del nečesa, poslovijo od polnega dneva ter utonejo v spanje pravičnih.

Naslednji dan bodo šli dopoldne produktivno preživljat čas v nakupovalni center, pokosili bodo trate pred svojimi hišami, da slučajno ne bodo videti »slabo« pred sosedi, in ves ta čas ohranjali občutek visoke kulture.

To mesto je prepolno »kulturnih« ljudi. Ne vem, če jih je še kje toliko, kot jih je tukaj. Čudi me, da se to nikjer ne pozna. Da ni prišlo do dviga kolektivne zavesti, ki ga že toliko časa nestrpno pričakujem, da se še ni odprlo nebo in da se ne cedita med in mleko.

Le kaj je razlog, da mestno jedro razpada? Da ljudje hodijo mimo izruvanih granitnih kock, da verjetno kdo kakšno vsake toliko brcne ali enostavno vtakne v torbo in odnese domov kot arheološki artefakt?

Da stavbe vidno propadajo, se luščijo ometi in to očitno nikogar ne moti?

Vsak živi svoje unikatno in sila kulturno življenje, hkrati pa ga okolica prav nič ne zanima. Ali res? Večkrat sem že naletela na očitek, češ če ničesar ne ukreneš glede tega, bodi raje tiho.

Prav imate. Bolje, da sem tiho. Ker ob taki lokalni politiki se ne da narediti ničesar.

Razen če greš sam v politiko, bi kdo rekel.

Hvala lepa. Rajši živim svoje odtujeno življenje in se na vsake kvatre enkrat malce zlajam.

Potem se počutim malenkost bolje, preden odidem stran od tukaj.

Glavno, da je kultura.