36-letni Trboveljčan Mitja Duh je ekstremni športnik, humanitarni delavec, ki so si ga v Zasavju zapomnili predvsem po lanskem teku na 100 kilometrov. Tekel je za dobrodelni namen, zbran denar je namenil socialno ogroženim zasavskim otrokom. Januarja letos je ustanovil športno-humanitarno društvo Človek, s katerim želi prebivalce ozaveščati o pomembnosti športnih aktivnosti in zdravem načinu življenja. Na mestnem stadionu pod njegovim vodstvom dnevno poteka rekreativna vadba, kjer se lahko razgiba vsak, ki želi nekaj narediti zase.
Mitja je perfekcionist. Prav ta lastnost je za šport in učenje nadarjenega otroka v šestem razredu osnovne šole vodila v najstniške nagajivosti, ki pa so pozneje prerasle v prvo srečanje z alkoholom, padec na učnem področju in opuščanje športne aktivnosti.
Perspektiven mlad nogometaš je postopoma zapadel v svet alkohola in omame. Začelo se je s cigaretami, nadaljevalo z marihuano, pri 15 letih se je prvič zadel s heroinom. »Super je bilo, bil sem sproščen, samozavesten, zgovoren, družaben,« pripoveduje. Ko je dopolnil 20 let, se je preselil k prijatelju in tam začel redno uživati heroin in metadon.
Dolgo ni razumel, zakaj so trde droge tako osovražene, saj vendar človeku pomagajo, da postane tisto, kar si je vedno želel postati. 16 let je živel v tem prepričanju in začel telesno in psihično propadati, postajal je vse bolj osamljen, brez doma, brez družine. Metadon in heroin nista bila dovolj, spoznal je tako imenovane psihoaktivne gobe. Zatem je opustil cigarete, alkohol, prepovedane droge. Očistil se je. A ni trajalo dolgo. V svojem naivnem nepoznavanju učinkov dolgotrajnega uživanja prepovedanih substanc ni vedel, da čiščenje telesa traja več let. Obupal je in se znova vrnil v »varen« heroinski objem.
Leta 2000 mu je umrl oče, nato še najboljši prijatelj, ki so ga pokopale droge. Takrat so na dan izbruhnile psihoze, ki so mu začele narekovati način življenja. Pod njihovim vplivom je sredi dneva oropal lekarno, nato je napadel in oropal še soseda.
V zaporu na Dobu je preživel 4 leta in 7 mesecev. Psihoze so se nadaljevale, a kot zapornik ni imel pravice do hospitalizacije v Polju, temveč so ga vrnili nazaj na Dob. Tam se je štiri leta sam soočal s strahovi. Poskusil je storiti samomor in pristal popolnoma na dnu. Ves ta čas sta ga obiskovali mati in sestra, danes priznava, da brez njune podpore in ljubezni ne bi preživel.
Ko je bil popolnoma na dnu, je ugotovil, da mu preostane dvoje: lahko si vzame življenje, lahko pa se dvigne sam, saj mu ne bo pomagal nihče drug. Odločil se je za življenje. Odklonil je zdravila za lajšanje psihičnih težav, znova opustil alkohol, droge, cigarete in po čudežu preživel. A to je bilo, kot pripoveduje danes, najhujših šest mesecev v njegovem življenju.
Po zaslugi prijatelja v zaporu se je začel znova ukvarjati s športom, kot predstavnik zapora na Dobu je odtekel maraton, kot najboljši dijak zaključil srednjo šolo. V Trbovlje se je vrnil s sklonjeno glavo. Že v zaporu je sosedu, ki ga je oropal, vrnil denar, pozneje se mu je tudi opravičil. Okolica ga je najprej sprejela z nezaupanjem, nato se je ta spremenila v radovednost, ko so ga opazovali med vsakodnevnim tekom po Trbovljah. Ko so spoznali, da je »čist«, se je povrnilo zaupanje vanj. Mitja se nikoli več ne bo vrnil v svet omame. Njegova omama je zdaj tek, ki ga sprošča.
