Slovenija

Oče me je zanemarjal, zdaj naj zanj plačujem?

T. N. S.
22. 12. 2013, 14.54
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Skrb za ostarele starše je naravna stvar in dolžnost, ki jo čuti vsak z vsaj kančkom človečnosti. Zapisana je tudi v zakonu in prav je tako. Kaj pa v primerih, ko družine niso idilične in skrb za starše ni povsem logična.

Večina staršev svojim otrokom nudi najboljše, kar zna in ima. In jim praviloma zapusti tudi vse svoje imetje. A vse družinske zgodbe niso tako idilične in vsak pozna koga, ki je odraščal v družini, polni alkohola in udarcev, v družini, ki jo je eden od staršev zavrgel, da si je ustvaril novo, v družini, kjer so stike prekinili že pred desetletji. V takih in podobnih primerih je račun za oskrbo ostarelih staršev zadnje, kar je človek pripravljen podpisati.

Mnogi, ki se svojega otroštva ali staršev spominjajo le z gnevom v srcu, tako dolžnost doživljajo kot zaušnico, kot še eno ponižanje in zlorabo, ki so je deležni od svojih roditeljev.

Zakon pozna izjemo pri dolžnosti do preživljanja staršev, ki niso skrbeli za svoje otroke. A to je treba dokazati. Skrb pa vsak razume po svoje.

»Oče naju je z mamo zapustil, ko sem bil še dojenček. Ponovno se je poročil in ima še dva otroka. Videl sem ga le, kadar sva se naključno srečala na cesti. Nikoli ni skrbel zame, razen majhne preživnine mi nikoli ni nič dal. Vse, kar je v življenju ustvaril, je pisano na ime žene ali polbratov. Ko je šel v dom za ostarele, pa sem dobil dopis iz centra za socialno delo, da moram prispevati za njegovo oskrbo.«
 

»Mama je bila v času mojega otroštva večkrat sprejeta na psihiatrijo zaradi alkoholizma. Večkrat je bila tudi dalj časa na zdravljenju. Kadar je bila doma, je bila pijana in je zanemarjala otroke. Zame je skrbel oče. Ker nimata premoženja in ker je oče skrbel zame, smo jima omogočili bivanje v hiši – namenili smo jima svoje stanovanje z vsemi svojimi priključki in njuno opremo. V stanovanju sta bivala eno leto, nato sta ga zapustila in šla v najem. Iz najema pa v dom upokojencev. Ker nimata sredstev, so nas klicali iz nadstandardnega doma za upokojence. Ker se nismo strinjali s plačilom, smo dobili dopis, da smo dolžni predložiti dohodke, da nam določijo višino doplačila za dom.«

»Oče ni zame nikoli dal niti centa. Pri petnajstih letih sva mu z mamo pobegnili, saj je njo zverinsko tepel, mene pa psihično maltretiral, mi kradel denar, ki mi ga je dala mama, me zmerjal, ponoči zbujal, žalil. Mislila sem, da sem z njim končno zaključila. Zdaj pa mi grozi, da ga bom morala preživljati, ko bo ostarel. To me tako teži, da jočem, če le pomislim na to.«

Takšne in podobne so tiste manj idilične zgodbe, ki jih piše življenje. Tiste, kjer zapovedi o spoštovanju staršev niso več tako na mestu in pri katerih ni težko razumeti, zakaj bi nekdo raje dal prosjaku na cesti kot lastnim staršem. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) jih do neke mere ureja. O dolžnosti preživljanja pravi takole, 124. člen: Polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.  Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. 126. člen: Če je več oseb skupaj dolžnih koga preživljati, se ta dolžnost razdeli mednje po njihovih zmožnostih in tudi glede na to, koliko je bil kdo deležen skrbi in pomoči.

Tudi zakon torej predvideva izjemo, kadar si kateri od staršev obveznosti s strani otroka ni »zaslužil«, ker ga v otroštvu ni preživljal. Med preživljanjem in skrbjo pa lahko zija velika luknja. Kakšna so merila za to, ali je otrok zavezanec za plačilo storitev ali ne, smo  vprašali Sončo Verne s Centra za socialno delo Šiška. »Vsak primer je svoja zgodba in vsakega temeljito preučimo, preden oblikujemo mnenje. Relativno preprosto je, kadar sta se starša ločila in je bila določena preživnina za otroka. Tu verjetno obstajajo vsaj nekakšni izkazi o (ne)plačevanju preživnine. Če je bil otrok v rejništvu, je stvar prav tako jasna. Ali pa kadar gre za nasilje ali druge zlorabe, o katerih obstajajo zapisniki. Veliko pa je tudi zgodb, ki niso tako 'enostavne', zapletenih in bolečih. Tu iščemo vse, kar bi sliko čim bolj razjasnilo.« Zgodbe so večinoma stare desetletja, arhivi, kjer so bile morebiti shranjene, so že v smeteh, bančni računi zaprti. Pogosto se tako lahko zanesejo le na priče. Drugega od staršev, če je še živ, brate in sestre, strice in sosede. V takih primerih na CSD večinoma ugotovijo, da otroci dejansko ne morejo biti zavezanci za plačilo. Kdo pa je na koncu tudi razočaran. Za izpolnjeno preživninsko dolžnost pač ni treba veliko. V današnjem času lahko zadošča že po 60 evrov na mesec. Ni vam treba imeti otroka rad, ni vam ga treba peljati na sladoled ali ga držati za roko, kadar je bolan. Lahko ga nikoli ne obiščete, ne pokličete za rojstni dan, svoje stanovanje prepišete na kogar koli, skoraj tik preden greste v dom za ostarele, pa vam bo tistih nekaj fičnikov na mesec zagotavljalo, da bo otrok za vas dolžan skrbeti, ko ostarite, če bo le imel kaj denarja.