Astro

Igor Štrucelj: je trpljenje res neizbežen del življenja?

Igor Štrucelj
17. 9. 2021, 23.00
Posodobljeno: 17. 9. 2021, 23.31
Deli članek:

Večina od nas je v življenju doživela situacije ali daljša obdobja, v katerih smo, vsaj po lastni presoji, trpeli, doživljali bolečino in se mučili do onemoglosti.

profimedia
trpljenje

Tudi sam sem šel skozi to fazo globoke ranjenosti, kot angel, ki iz višav pade v najgloblja brezna življenja, kjer je tako grozno, da si tega, če sami ne bi doživeli, ne bi mogli niti predstavljati.
Trpimo oziroma doživljamo notranje stiske na službenem področju, v odnosih, glede zdravja, financ, predvsem pa lahko trpimo zaradi psihičnih in čustvenih stanj in občutij.
Kar je najbolj presenetljivo in je hkrati tudi največji izziv, je to, da se velika večina ljudi niti ne zaveda, da v sebi trpijo (imajo stiske), saj smo se na njih že v otroštvu navadi in smo ustvarili svoj notranji in zunanji svet tako, da zaobidemo neprijetna stanja in občutke. Ne glede na to nam naša fizična telesa preko fizičnih težav, naša čustva in psiha ter naši odnosi kažejo naša notranja neravnovesja.

Moja zgodba
Sam sem bil na poti duhovnosti že več deset let, pa me je vseeno zadelo in sem padel po vseh štirih stebrih svoje osebnosti. Ničesar ni bilo, s čimer bi si v tistem trenutku lahko sam pomagal do izboljšanja čustvenega, psihičnega in osebnega stanja. Ob vseh tehnikah in znanjih sem se znašel sredi najbolj globljih človeških stanj obupa, bolečine, trpljenja, izgube vere, jeze na vse okoli sebe, tudi na duhovnost in ostale sorodne čustvene vsebine. Hotel sem zbežati stran od vsega, vendar je bilo vse samo še huje; poizkušal sem kompenzirati svoja občutja, s čimerkoli se je dalo, vendar ni bilo nič bolje, hotel sem odstraniti in osvoboditi vse težke občutke in stanja, vendar niso šla stran.
Ostala mi je samo še ena možnost: da se predam, prepustim in predvsem sprejmem vsa ta neprijetna stanja. Nehati sem se moral boriti proti njim in sprejeti vse notranje in zunanje rezultate. Sprejeti sem moral odločitve in poti drugih ljudi, čeprav me je to zelo, zelo bolelo. Moral sem odrasti.
Ne vem, zakaj je pri nekaterih ljudeh resnično odraščanje povezano z bolečino in trpljenjem, vendar očitno je pač tako. Morda zato, ker je treba spustiti vse dolgoletne (morda celo življenjske) odvisnosti in ujetosti v odnose, čustva in svoje osebne maske. Težko jih je spustiti, ker so nam bili na voljo vse življenje in so nam prekrivali našo resnično bolečino in čustveno praznino.

poxabay
Trpljenje je povezano z odraščanjem in spuščanjem starih čustev, prepričanj, delov osebnosti in navezav.

Večna vprašanja
Kaj pa sedaj, ko nam je življenje prek določene situacije postavilo ultimat in nas je potisnilo pred neizbežno dejstvo, da smo morali res sprejeti, pogledati vase in se spremeniti?
Je pot do svobode vedno samo preko trpljenja in prek težkih osebnih stanj in situacij?
Je vse odvisno od nas samih; kako gledamo na dogodke in situacije?
Ko nekoč resnično presežemo ali, kot se reče v sedanji duhovnosti, »predelamo« najtežje življenjske lekcije, potem naša življenja potekajo lahkotneje in bolj sproščeno. Od takrat naprej postanete profesionalec in mojster svojega in občega življenja.
Trpljenje je povezano:
- Z izvornimi ranami, travmami in resničnimi bolečinami.Te večinoma izhajajo iz zgodnjega otroštva, ko smo bili povsem krhki in odvisni od našega okolja, ter stanja naših staršev. Na duhovnem nivoju je trpljenje povezano z ločenostjo od božanskega oziroma izgube stika z izvorom.
- Z upori in odpori našega ega oziroma umetnimi deli naše osebnosti. Naš ego, naše maske in obrambni mehanizmi se z vso močjo trudijo, da nas še vedno ščitijo pred lastno bolečino in hkrati ohranjajo stanje, v katerem se počutimo varne in gotove. Ko spremembe začnejo trkati na naša vrata, se naš ego krčevito bori za svoj obstoj in ta boj v nas lahko povzroča nenehno stisko in trpljenje. Stanje, ko se v sebi borimo za kontrolo in nadzor.
- Na neki način je trpljenje povezano z odraščanjem in spuščanjem starih čustev, prepričanj, delov osebnosti in navezav.
- Buda je dejal, da korenina trpljenja izvira iz navezanosti/odvisnosti.

Profimedia
Rešitev je vedno v popolnem sprejemanju samega sebe.

Kako sodelovati s trpljenjem?
Rešitev je vedno sprejemanje samega sebe: svojih neprijetnih in grdih delov, svojih mask, nemoči, bolečin, zamer, strahov, skrivnosti itd. Sprejemanje svojih zanikanih in pozabljenih čustvenih stanj, ki smo jih skrili v svojo podzavest in telo. Dovoliti si jih moramo čutiti, jim dati svoj prostor, mnogokrat tudi izraziti. Šele nato imajo možnost, da se sprostijo iz naših teles in živčnega sistema.
Pomembne kvalitete pri tem procesu so tudi zmožnost popolne predaje (ne-borbe), opuščanje obramb, zavedanje samega sebe, prepuščanje, brezpogojna ljubezen in sočutje. Vrline, ki so vključene v preseganje neprijetnih stanj, so notranja volja, pogum in hkrati globoka ponižnost, iskrenost do samega sebe, mehkoba in nežnost.
Ena od stvari, ki nam lahko zelo hitro pomaga pri okrevanju, je naša lastna resnična kreativnost oziroma ustvarjalnost. Če živimo svoj lasten kreativni potencial, potem smo v svojem lastnem pretoku oziroma povezavi s samim s seboj in to nam zelo pomaga, da se hitreje postavimo spet nazaj na lastne noge in da ponovno zaživimo svoje resnično življenje.

dk
Gautama Buddha: korenina trpljenja izvira iz navezanosti/odvisnosti.

Izzivi za vse
Morda nekateri v svojem življenju še niste doživljali težavnih stanj in občutkov, ki so imeli ali zunanje ali notranje vzroke. Lahko si daste izziv in iz svojega življenja odstranite stvari, s katerimi kompenzirate svoje notranje pomanjkljivosti: vse možne vrste odvisnosti (hrano, odnosi, cigarete, spolnost, elektronika, TV itd.), strahove, tesnobo, toksična čustva ... Lahko se odločite za večdnevni post samo z vodo, lahko se postavite v situacije, ki presegajo vašo cono udobja. Na voljo je veliko možnosti.
Morda se boste takrat soočili s svojo notranjo bolečino in trpljenjem.
Kadar neprijetna stanja trajajo dolgo časa, smo ujeti v njih in si ne znamo sami pomagati, je dobro, da si poiščemo pomoč druge osebe oziroma ljudi. Pomembno je, da imamo ljudi, ki se jim lahko izpovemo in tudi izrazimo čustveno (jok, nemoč, žalost, jeza itd.). Če je situacija globlja, je dobro, da si poiščemo terapevta, ki nam bo pomagal soočiti se z našimi stanji.
Naše ranjenosti, stiske in trpljenja v sebi vedno nosijo naše največje darove in naše najbolj resnične dele nas samih. Pot do njih je lahko marsikdaj neprijetna, vendar ko prehodimo to pot, začnemo živeti bolj resnično in avtentično, predvsem pa bolj svobodno in radostno.