Manca Špik je občinstvu nedavno predstavila novo skladbo z naslovom Če verjameš v ljudi. K sodelovanju pri pesmi je znova povabila Kvatropirce, s katerimi je leta 2016 na Melodijah morja in sonca za skladbo Pesem prejela največ glasov obiskovalcev Avditorija Portorož in največ telefonskih glasov. Čutna balada, za katero je Manca napisala tudi melodijo, pod besedilo pa se podpisuje njen dobri prijatelj Rok Lunaček, govori o življenju v današnjem svetu, ko virtualni odnosi izpodrivajo pristne. Manca zato ljudi poziva, naj se znova povežejo, si med seboj pomagajo in si lepšajo dneve, za kar dostikrat zadostuje že samo nasmeh.
Zakaj ste se spet odločili združili moči s Kvatropirci?
Močno verjamem v usodo. Skladba Če verjameš v ljudi je bila že posneta in pripravljena za izdajo kot samostojni singel, nato pa me je med delom v studiu prešinilo, da pesem prav kliče po duetu in lepih moških glasovih. Seveda sem takoj pomislila na Kvatropirce, poklicala Sama Kališnika in praktično smo bili takoj zmenjeni. Res nam je bilo usojeno ponovno sodelovati!
Kako ste se imeli na snemanju pesmi in videospota?
Moram reči, da ne pomnim, kdaj bi pesem in spot posnela tako »iz prve« in brez kakršnihkoli težav. Sodelovanje mi je bilo v čisti užitek. Morda imamo vsi že toliko izkušenj, pa tudi prijatelji smo že vrsto let, da je energija enostavno stekla. Na snemanju spota pa se nam je zgodilo nekaj enkratnega. Medtem ko smo snemali na strehi ljubljanskega hotela v eno smer, je moj sodelavec začel kričati, da se je po dežju na nebu naredila ogromna mavrica. Nato smo vsi hiteli na drugo stran strehe in na koncu smo v kader dejansko ujeli ne samo eno, temveč kar dve mavrici. Res je izpadlo čarobno, popolno.
Veliko magije v življenje prinašajo tudi dobri ljudje. Verjamete v to, da je večina še vedno takšnih?
Verjamem v dobro in verjamem v ljudi. Verjamem v dobro v ljudeh. Najprej opazim dobro, šele nato vse ostalo. Morda je ta moj pogled nekoliko naiven, a če je res tako, bom naivna najbrž tudi umrla.
Zagotovo pa vas je kdo kdaj tudi razočaral. Znate hitro oprostiti, daste tudi novo priložnost ali raje pretrgate stike in se posvetite ljudem, ki so vredni vaše pozornosti in časa?
Recimo temu, da imam visok prag tolerance in oprostim marsikaj. Morda tudi stvari, ki jih ne bi smela. A ko gre enkrat pri meni kaplja čez rob, ni več poti nazaj. Tisti, ki se jim je to zgodilo, to tudi vedo. Na srečo pa jih ni veliko in vesela sem, da sem obkrožena z ljudmi, ki jim zaupam in jih imam rada.
Kako pa svojim najdražjim radi polepšate dan?
Najraje se vrtim za štedilnikom. Veliko mi pomenijo tudi skupni sprehodi v naravi, izleti, road-tripi ... No, na ta način pa drugi meni lahko polepšajo dan.
S čim pa vam ga najbolj oziroma najhitreje vaša hčerka Lana?
Moja Lana je zagotovo moja največja sreča, ki mi najbolj polepša vsak dan. Za materinski dan mi je s svojim prihranjenim denarjem kupila rožice in bonboniero. Skorajda sem se stopila …
Zelo pohvalno, še posebno glede na to, da živimo v času otopelosti, ko večina ljudi ne opazi ničesar okoli sebe, saj ves čas gleda v telefone. Kako je s tem pri vas, ga znate pospraviti?
Prisilim se. Zadeva te grozljivo hitro zasvoji. Pravijo, da so algoritmi prirejeni tako, da posnemajo logiko postopnega dajanja in odvzemanja »bonbončkov«, s ciljem, da te zasvoji. Stalno ti strežejo mini porcije dopamina, dokler ne moreš več brez tega. Ko imam vsega dovolj, pogosto enostavno ugasnem zvok ali ga celo pospravim do naslednjega jutra, z mnogih aplikacij pa sem se kar odjavila. Veliko vsebin, ki jih objavljam na družbenih omrežjih, npr. oglaševanje za moje koncerte, pa mi pripravlja kar moj predstavnik za stike z javnostmi.
Kako pa je s tem pri vaši hčerki?
Z Lano na to temo izdatno komuniciram, tako da je pri tem ne omejujem brez pojasnil. Najslabše bi bilo, če bi imela občutek, da je prikrajšana za nekaj, kar je na voljo njenim vrstnikom. Je pa to vsakodnevni izziv vsakega starša.
Kako pa najraje preživljata skupni čas?
Vsaj dvakrat na mesec greva sami v kino in nekaj pojest, sicer pa skušam biti z njo vsak večer pred spanjem. To je najin čas, ko mi Lana zaupa stvari in ko se povezujeva, stiskava. Če to ni možno zaradi koncertov in podobnega, pa se dogovoriva za »nadomestni čas« in se tega plana tudi drživa.
Nameravata tudi kam odpotovati za bližajoče se prvomajske počitnice?
Te prakse zaradi koncertov žal nimam. Prvi dopust bo šele sredi julija, ko se bom odpravila na Jadran, na isti otok, isti kraj, med iste ljudi kot vsako leto. Ko nekaj »pokljukam«, pri tem tudi ostanem. To je zame pravi dopust.
Si tudi sicer znate vzeti dovolj časa zase in za svojo regeneracijo? Kaj vam pri slednji najbolj pomaga?
Najbolj se regeneriram doma. Dom mi predstavlja varen pristan, in če je le možno, sem doma. Rada pospravljam, si pogledam kakšen dober film, si kaj dobrega skuham, poslušam dobro glasbo, se umirjam z dihalnimi vajami, meditiram ... To me najbolj regenerira. Zapečkarica, bi rekli temu.
Omenili ste glasbo. Kako zelo ta na vas deluje tudi terapevtsko?
Na odru pozabim na vse. Ko sem rodila Lano, sem bila obsedena z njo … Ko sem se vozila na koncert, sem razmišljala: Ali bom dovolj dobra mama, sem vse postorila, me že kaj pogreša, kako se počuti brez mene … Nato pa sem stopila na oder. In ko sem čez eno uro stopila z njega, sem zgroženo ugotovila, da na Lano niti pomislila nisem. Za hip sem se seveda počutila kot najslabša mama na svetu. Zdaj pa vem, da je to zato, ker sta oder in glasba zame najboljša terapija, zen, meditacija, vse v enem.
Kateri glasbi najraje prisluhnete, kadar se želite umiriti, in kateri, kadar se želite napolniti z energijo?
Pri umirjanju mi najbolj pomagajo meditativna inštrumentalna glasba, alfa ali delta valovi in podobno ... Pogosto pa se zalotim tudi, da za klavirjem preigravam nove melodije, ki jih imam v glavi, in vse skupaj me uspava. Za polnjenje baterij pa z Lano na ves glas navijava prenosni zvočnik. Ponavadi gre za aktualne pesmi, ki so Lani všeč in nanje pleše. Jaz pa seveda skupaj z njo norim po stanovanju.
