Nace Junkar obeležuje 50 let profesionalne glasbene poti, v kateri je nanizal več kot 4000 nastopov v operi in zunaj nje. Jubilej je obeležil s CD- in LP-ploščo, na katerih so zbrane njemu in občinstvu ljube solistične pesmi.
Petje mu je bilo položeno v zibelko, saj sta bila mati in oče izvrstna pevca. »Mnogi mi vedo povedati, da sem zagotovo prej prepeval kot govoril, igrati na ksilofon in brati časopis pa sem znal že pri petih letih,« pripoveduje Junkar. Tudi nastopal je od nekdaj rad. Kot otrok je iz kartona naredil mikrofon, kmalu tudi izrezljal provizoričen televizijski ekran ter venomer govoril in prepeval. Ko je šel v prvi razred osnovne šole, pa sta ga starša vpisala v nižjo glasbeno šolo. Z mamo sta si želela, da bi se učil klavir, a prevladala je očetova dolenjska odločitev in po dveh letih pripravnice je začel in končal še pet let harmonike in šest let teorije. Seveda pa ni opustil petja in nastopanja. V osnovni šoli je pel v treh različnih zborih in jih tudi spremljal na harmoniki, pogosto pa je bil tudi solist. V mnogo delih je sodeloval tudi v dramskem krožku, najpomembnejši pa je bil v petem razredu igralsko-pevski nastop v Vandotovem Kekcu, s katerim so nastopali po vsej Sloveniji.
Po glasovni mutaciji, ki je zanj prišla zelo zgodaj, je do konca osnovne šole pevsko počival, nadaljeval pa takoj po vpisu v srednjo šolo – hodil je na Gimnazijo Poljane. Že po dveh mesecih mu je sošolec dejal, da poje povsem operno in naj gre to študirat. »Pojma nisem imel, kje ta študij obstaja, čeprav sem že začel hoditi gledat gledališke in operne predstave. Preko soseda sem prišel do študija pri svetovni primadoni Kseniji Vidali. Pred preizkusom glasu je naredila kratek govor, v katerem je povedala, da mora biti fant star 18 let, da lahko začne s študijem. Imel sem 16 let in pol in zavedajoč se, da sem že dodobra mutiral, sem se spoštovani gospe dobesedno zlagal, da sem star že 18 let. No, po nekaj mesecih sem ji seveda povedal resnico, zlagal sem se le zato, ker sem se bal, da me ne bi sprejela na študij solopetja,« razkriva Nace. Tako je v šolskem letu 1973/74 postal dijak omenjene gimnazije in študent solopetja na Akademiji Ksenije Vidali.
Že v prvem letniku je začel prepevati na številnih prireditvah. »Povsod tam, kjer sem kot otrok prej pel ali igral na harmoniko, sem zdaj že nastopal kot mladi baritonist. Solističnih nastopov ob spremljavi različnih pianistov in orkestrov sem imel zelo veliko: od mnogih dobrodelnih prireditev po vaseh, za bolnišnice, do najelitnejših na pomembnih odrih tedanje države, tudi takratnemu predsedniku Titu sem pel,« razkriva Junkar.
Na gimnaziji se je takoj vključil tudi v dramski krožek. Prva predstava je bila Poštena deklica, igrali pa so jo v najeti dvorani MGL. Naslednje leto je bilo nekaj članov vključenih v predstavo Šentjakobskega gledališča, skupaj z njimi in SSG Trst pa so jo v Cerknem na trgu tudi posneli za takratno TV Ljubljana, kjer je tudi v arhivu. Leta 1976 je Nace nastopil v oddaji Prvi aplavz in tam kot najuspešnejši dobil za nagrado snemanje oddaje Odskočna deska – posnel je pet slovenskih samospevov in tri operne arije. Samospeva Preveč je sreče Rada Simonitija na besedilo Karla Destovnika Kajuha in Vizija Lucijana Marije Škerjanca na besedilo Pavla Karlina sta bila njegov redni repertoar na nastopih za mnoge predsednike, diplomate in ministre, ki so prihajali k nam. Vedno si je namreč prizadeval slovensko besedo in glasbo ponesti v svet.
Odklonil delo v operah v Trstu in v Benetkah
Maturo je leta 1977 opravljal šele jeseni, saj ga je profesorica poslala na pevsko tekmovanje v ljubljansko Opero, kjer je za nagrado dobil možnost takojšnjega angažmaja, a je ni sprejel. V poseben izziv mu je bilo tudi mednarodno pevsko tekmovanje Toti dal Monte, kjer je pel Masetta v Mozartovi operi Don Giovanni. V komisiji sta bila tudi svetovna operna pevca, tenorist Anton Dermota in baritonist Tito Gobbi, Nace pa je prejel diplomo za najobetavnejšega mladega pevca, dobil pa je tudi možnost takojšne zaposlitve v operah v Trstu ali v Benetkah. Odločil se ni za nobeno od njih, saj je želel študirati še kaj drugega, če bi bilo kdaj v življenju z glasom kaj narobe. Vpisal je študij slovenskega jezika in knjižničarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Med študijem je veliko nastopal vsepovsod, v zadnjem, četrtem semestru, pa je 1. 3. 1979 na izrecno željo direkcije ljubljanske operne hiše začel redno službo – angažma.
Vsa operna leta je pel v zboru in v mnogih solističnih vlogah. 19-krat je celo vskočil in tako rešil predstave zaradi obolelih kolegov, često tudi čez noč. »Najbolj poznan je moj vskok kot Cesar v Puccinijevi operi Turandot. Šlo je za koprodukcijo Cankarjevega doma Ljubljana, SNG Opera in balet Ljubljana ter opernih hiš iz Salzburga in Nice. Kako sem se to zmogel naučiti čez noč, mi še danes ni jasno. Muzikalen sem, to vem, spomin je bil takrat na visoki ravni, k velikemu uspehu, o katerem so se razpisali v časniku Delo, pa sta največ botrovala mladostni pogum in zavedanje, da bi predstava sicer odpadla,« pripoveduje Nace, ki je delo v operni hiši že pred leti prepustil mlajšim generacijam zaradi hude depresije, ki se ga je lotila, predvsem pa zato, ker meni, da je treba dati prostor mladim opernim pevcem.
Triumf z Otom Pestnerjem in Heleno Blagne
Nadvse uspešno kariero je ustvaril tudi na popevkarskem področju. Ta se je začela leta 1981, ko sta bila na služenje vojaškega roka v Ajdovščino in Vipavo poslana Oto Pestner za zabavno glasbo in Nace za borbene pesmi. »V tem času sem sodeloval z več vojaškimi profesionalnimi orkestri, v Ajdovščini pa smo imeli zabavnoglasbeni ansambel Gradnikovci, s katerim sem v glavnem nastopal po Primorskem. Da je Oto lahko odšel na kakšen festival ali pomemben nastop, so mu dovolili le tako, da sem tisti večer, ko njega ni bilo, jaz pel njegove in druge popevke. Odziv občinstva je bil izjemno dober in tako sem leta 1982 že posnel prvi dve popevki, ki ju je napisal Oto Pestner,« nam je zaupal Nace.
Leta 1983 je nato izšla njegova prva mala plošča, sledili sta še dve mali plošči, prvi LP in kaseta sta luč sveta ugledali leta 1984, kasneje so bili še trije, leta 1990 pa že prvi CD in še vedno tudi kaseta Slovenski mornar, kmalu pa so bili samo še CD-ji. Vsega skupaj je izšlo približno 25 samostojnih in vsaj 70 festivalskih in priložnostnih albumov. Zanje je prejel tudi številne nagrade. »Posebej ponosen sem na nagrado na predhodnici POP delavnice leta 1982. Tekmovalo se je vse leto in na koncu sem dobil nagrado za najobetavnejšega mladega pop pevca. Leta 1985 sem s pesmijo Mati Andreja Grabarja na Popevki Vesele jeseni v Mariboru dobil nagrado za najboljšega debitanta. Leto kasneje sva z Otom Pestnerjem na istem festivalu dobila prvo nagrado občinstva – zlati klopotec – z njegovo skladbo na besedilo Ivana Sivca Slovenija, najlepša si dežela. Na festivalu Melodije morja in sonca v Portorožu pa sem leta 1989 slavil s prvo nagrado občinstva v duetu s Heleno Blagne z Otovo izvrstno pesmijo Vrniva se na najino obalo. Bil je velik triumf, občinstvo v avditoriju z aplavzom in vzkliki ni prenehalo, kljub temu da sva s Heleno pesem ponovila. Tako burno je bilo, da sta morala napovedovalca nekako zaključiti prenos, kajti z nadaljevanjem rednega programa so bili v Ljubljani v krepki zamudi. Dober mesec zatem pa sem na Veseli jeseni v Mariboru ponovno z ogromnim aplavzom prejel prvo nagrado občinstva s pesmijo Mamna lbezen, avtorjev Ota Pestnerja in Ivana Sivca. Naslednje leto, 1990, sem Ota prosil, naj za MMS napiše hvalnico našim mornarjem. Od malega sem namreč poslušal Oddajo o pomorcih, a nikoli slišal pesmi o naših mornarjih. Oto je napisal besedilo, glasbo in aranžma. Pesem je tako težka, da sem ves čas mislil samo na to, da jo bom čim bolje odpel, in na koncu namesto nižjega tona, ki je na CD-ju, zapel dolg in visok ton. Dvorana je norela in vstajala, jaz pa sem bil nadvse srečen – tudi zaradi naših dragih mornarjev. Potem na MMS nisem več tekmoval, vedno pa sem nanj hodil kot gost,« pravi Nace.
Z uspehi pa je prišla tudi slava. »Ljudje so me v tem času ogovarjali, kjerkoli sem bil in karkoli sem počel. Motili so me celo med jedjo,« se spominja Junkar. Dandanes pa ga lahko srečate na Obali, Kostanjevici na Krki ali v Ljubljani. »Morje mi daje duhovni polet, moj prostorček na strunjanski plaži pa neskončen pogled tja, kjer se morje nikjer ne konča, kjer čutim srečo, da je moj glas sicer zrelejši in baritonski, a še vedno poln in zveneč. Dolenjski rod mojih staršev in čut korenin ter ljubezen do miru dobim na mojem domovanju nad Kostanjevico na Krki. Ljubljana pa mi predstavlja možnost ogleda številnih predstav,« nam je zaupal Junkar, ki je vedno vesel pogovorov ob kavi, saj tako tudi manj premišljuje o depresiji, ki se ga je leta 2002 močno dotaknila. Pravi, da je srečen, ker še vedno s svojim glasom razveseljuje občinstvo naše ljube dežele.
