Vsak torek ob 21.00 si lahko na TV SLO 2 v oddaji Podjetno naprej (prej Prava ideja) ogledate uspešne slovenske podjetniške zgodbe. Oddajo že 16 let ureja in vodi Edita Cetinski. Do zdaj je predstavila že 500 zgodb o tem, kako Slovenci z lastno idejo, večinoma tako rekoč iz nič in iz domače garaže, osvajajo svetovni trg in dokazujejo, da se da z vztrajnostjo in poštenim delom uspeti tudi pri nas, če le imaš pravo idejo, jasno vizijo in fokus.
Kako pridete do podjetnikov oziroma do njihovih zgodb?
Ni enostavno, kar veliko časa vzame, da s sodelavko Jolando Kolar najdeva goste, slovenske podjetnike in podjetnice, ki so lastniki oziroma lastnice svojih podjetij in imajo zanimivo zgodbo za naše gledalce. Iščeva jih po različnih virih, na raznih izborih podjetnikov in inovacij v gospodarstvu in na univerzah pa v znanstvenih inštitutih, inkubatorjih, tehnoloških parkih, pri investitorjih, poslovnih angelih, po medijih, v raznih člankih. Včasih dobimo tudi kak namig od zaposlenih, ki so zadovoljni v svojem podjetju in nam pošljejo sporočilo, zakaj menijo, da bi bil lahko lastnik podjetja, v katerem delajo, zanimiv za nas. Če se zdi zgodba zanimiva tudi nam, jo seveda najprej preverimo, vsekakor pa vse goste in njihova podjetja preverimo po javno dostopnih in drugih podatkih, pomembno je, da gre za ljudi in njihova podjetja, kjer so z lastnim delom in kapitalom uresničili svoje ideje na trgu, so ob tem odgovorni tako do sebe kot do svojih zaposlenih, poslovnih partnerjev, družbe, okolja in ne nazadnje – so pošteni. Zagotovo ni najpomembnejši dobiček, temveč to, da je nekdo s trdim in poštenim delom ter z inovativnostjo in vztrajnostjo uresničil svoje sanje, pri tem pa s svojimi storitvami ali proizvodi zadovoljuje potrebe na trgu in odpira nova delovna mesta, kjer delajo zadovoljni zaposleni.
Se kdo tudi ne odloči za sodelovanje?
Tudi to se zgodi, a zelo, zelo redko. Glavni razlogi so, da se ne želijo izpostavljati javnosti, da se bojijo nevoščljivosti sosedov, predvsem pa obiskov raznih inšpekcij po nastopu v oddaji. Slednjega je bilo še posebej veliko v prvih letih predvajanj oddaje Prava ideja, mimogrede, prva je bila na sporedu 27. maja 2008. A kot kaže, je pomagalo, da smo v oddaji o tem govorili in opozarjali, saj inšpekcije zdaj niso več glavni razlog, da se kdo od povabljenih ne odloči za nastop. Zdaj je pogostejši razlog, da so sredi velikih investicij in da enostavno nimajo dovolj časa, kar je razumljivo, in prosijo, če jih lahko pokličemo kdaj kasneje.
Katera ideja oziroma zgodba o uspehu vas je v tej sezoni najbolj navdušila?
Vsaka zgodba me navduši, seveda pa ene bolj, druge nekoliko manj. Še vedno me preseneča, koliko je uspešnih zgodb v tej naši relativno majhni državi, kjer imamo ogromno uspešnih športnikov, a tudi podjetnikov. Vedno znova se pojavljajo zgodbe, o katerih še nisem slišala. Gre večinoma za izvoznike, za katere v Sloveniji ne vemo, ker nimajo niti interesa, da bi se predstavili slovenski javnosti. Novo sezono oddaj ravno začenjamo, zato bi izpostavila kar prve zgodbe: Bird Buddy, iskrivi podjetniki, ki so uspeli s pametno ptičjo hišico in v treh letih ustvarili 60 milijonov evrov prometa, pa Seudin Softić, Mladi podjetnik leta, magister elektrotehnike, ki je pustil službo v Gorenju in zdaj s svojo ekipo inženirjev z avtomatizacijo in robotizacijo izboljšuje proizvodne procese v podjetjih, sledi podjetnica Saša Kržič, ki je svoj hobi skupaj s partnerjem spremenila v donosen posel, sprva je vzgojila nekaj lončkov mikrozelenja in odkrila sta svojo strast, s katero sta ne le obogatila svojo prehrano, ampak ustvarila delovna mesta in predvsem delovno okolje, v katerem res uživata.
Za katero od vseh predstavljenih idej pa bi si želeli, da bi se je spomnili vi?
Denimo, ta ideja s pametno ptičjo hišico, kjer kamera posname ptičke, prek aplikacije pa dobimo vse podatke o vrsti ptic, njihovih navadah, prehranjevanju, je res odlična. To je preprosta, a prava ideja, ki osrečuje na tisoče ljudi po vsem svetu, samo v ZDA vsakodnevno hrani ptice okoli svojih domov 70 milijonov Američanov, krmljenje ptic tam predstavlja drugi najbolj priljubljen hobi na prostem, takoj za vrtnarjenjem. Tržni potencial je torej ogromen, fantje so šele dobro začeli in prodali že četrt milijona svojih ptičjih hišic.
Vam je kdaj žal, da se vi niste odločili za podjetniško pot? Če bi se, s čim bi se ukvarjali?
Ko sem bila v najstniških letih, sem si želela svojo glasbeno šolo. Deset let sem namreč igrala klavir in nastopala na raznih koncertih. Predstavljala sem si, kako bi učila mlade, morda pritegnila tudi tuje učitelje, organizirala razne prireditve in vodila glasbeno šolo, zato sem tudi šla študirat ekonomijo in ne glasbe … A mi je po koncu študija življenje prineslo avdicijo na RTV Slovenija, kjer sem zdaj že 33 let. Ne bi mogla reči, da mi je žal, včasih pa res kdaj začutim tudi podjetniško strast, ki jo name prenesejo gosti, in si predstavljam, kako bi sama nekaj ustvarjala, zbrala okrog sebe odlično ekipo sodelavcev in kaj dobrega naredila tudi za družbo in okolje. Čeprav, navsezadnje, je tudi ta oddaja moja ideja in relativno samostojen projekt, za katerega pridobivam sredstva, predvsem evropska, ob tem avtonomno izbiram goste, ob sebi imam tesno sodelavko. Kar podjetno za javni sektor, bi rekla.
Opažate sicer, da je mlajša generacija na splošno bolj podjetna, kot je bila vaša, ali gre pri tem (tudi) za to, da je v to »prisiljena«, ker za njihove ideje ni bilo posluha v podjetjih, v katerih so delali, ali pa dela sploh niso dobili?
Imate prav, ogromno idej se na trgu uresničuje prav zato, ker posamezniki ali skupine v nekem podjetju nimajo dovolj posluha zanje. Je pa danes tudi čas morda bolj naklonjen podjetnosti in podjetništvu, dokaj dobro deluje tudi podporno okolje, mladi pa so v dobi digitalizacije in sodobne tehnologije popolnoma neobremenjeni, zanje je trg ves svet, delo na daljavo domače, meja pa je le nebo.
Razvoj mladih podjetij spodbuja tudi EU z evropskimi kohezijskimi sredstvi. Kako uspešni smo Slovenci in Slovenke pri njihovem črpanju?
Na splošno bi lahko rekla, da smo relativno uspešni, sicer pa kakor kdo. Zavedati se je treba, da so evropska sredstva naš, davkoplačevalski denar, in zelo pomembno je, da jih znamo pridobivati in vlagati v ustrezne razvojne projekte. S koncem lanskega leta se je črpanje evropskih sredstev iz obdobja 2014–2020 zaključilo, in kot pravijo na ministrstvu za kohezijo, je bila Slovenija pri tem stoodstotna, izpostavljajo pa predvsem projekte na področju železnic, turizma in prenov domov za starejše. Podjetnicam in podjetnikom so na voljo različna povratna in nepovratna sredstva in menim, da so pri tem kar uspešni, treba se je zavedati, da pridobivanje sredstev prinaša tudi precej birokracije, natančnosti in nadzora nad porabo, kar podjetjem vzame veliko časa in tudi denarja. Na Slovenskem podjetniškem skladu se denimo trudijo, da bi jim olajšali pridobivanje teh sredstev, še posebej mlade spodbujajo, da se prijavljajo na razpise, tako pridobljena sredstva, tudi nepovratna, jim lahko pomenijo odlično odskočno desko.
Kdo pa je bolj podjeten, moški ali ženske?
Podjetnost je ženskega spola, ampak ne bi razlikovala, kdo je bolj podjeten. Še vedno živimo v moškem svetu in ženskam je na splošno še vedno težje prodreti v poslu kot moškim. Ko govorimo o družinskih podjetjih, pa lahko rečem, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, vendar se v javnosti, žal, raje izpostavljajo moški. Pri oddaji se trudimo, da pride v studio čim več žensk, in tako morda spodbudijo in opogumijo tudi druge, da se večkrat izpostavijo.
S katerimi ovirami pa se največkrat srečujejo na svoji poti?
Še vedno se posli delijo na moške in ženske. Če je ženska denimo uspešna v gradbeništvu, se konkurenca ali poslovni partnerji včasih težko sprijaznijo s tem in se morajo ženske dosti bolj dokazovati, da so sposobne, prodorne, inovativne, čeprav so morda vse to še bolj kot moški kolegi.
So deležne tudi kakšnih polen pod noge?
Tudi polena pod noge so, a se mi zdi, da se razmere na tem področju vendarle izboljšujejo v primerjavi z denimo pred 15, 16 leti, ko smo začeli z oddajo. Takrat je bilo čutiti več diskriminacije in šovinizma.
Kako pa je z izgorelostjo pri mladih podjetnikih?
Zdi se, da smo izgorelosti danes izpostavljeni vsi, tudi mladi. Imam pa pogosto občutek, da se prav mladi te nevarnosti bolj zavedajo in so tudi bolj sproščeni, v stilu, če nekaj ne bo narejeno danes, bo pa jutri. Zdijo se »skulirani«, radi ob delu tudi uživajo in se imajo fajn, hkrati pa imajo voljo do dela, želijo torej uspeti v poslu in se hkrati zabavati, to pa je najbrž najboljša pot, ki uspešno vodi mimo čeri popolne izgorelosti in izčrpanosti.
Kako pa vi pazite na to, da se preveč ne izčrpate, oziroma kako se potem regenerirate?
Se še učim na tem področju, sama sebi moram pogosto reči: ravnovesje je najpomembnejše, vsakega po malo, nikjer ne pretiravaj. In tega se držim tako pri delu kot pri zabavi, sprostitvi in ne nazadnje pri prehrani. Poskušam obnavljati svojo energijo kar sproti, z vsakodnevnim gibanjem in meditacijo.
