Srečen v Sloveniji

Bora Đorđević: "Ljubezen me je spremenila"

Sonja Javornik/Zarja
24. 12. 2016, 12.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Dobro se spomnim svojega prvega intervjuja z vodjo legendarne skupine Riblja čorba. Konec leta 2000 me je povabil na sok v nogometno stavnico, kjer je najraje preživljal dneve. Pred tem je imel hude težave z zdravjem, tako da je za nekaj časa prekinil z alkoholom. Kadil je cigareto za cigareto, s športom pa se je ukvarjal aktivno – to pomeni, da je bil z nogometom tako na tekočem, da je bil s stavami celo v plusu …

Šimen Zupančič
"Nikoli si ne bi mislil, da bom živel v Sloveniji in hodil na Rožnik!"

Tokrat mi je na vrhu Rožnika namignil, naj poskusim hišni čaj, ki se mu zdi še posebno okusen. Po poti je pridno pobral kakec ljubke psičke Lare, med grmovjem iskal gobe … Ne, to ni znanstvena fantastika – to je romantika! In dokaz, da se moški, pravi moški, zaradi ljubezni lahko spremeni. Postavni Dubravki, ki je bila tisti dan žal poslovno zadržana, je uspelo nemogoče. Bora Čorba priznava, da še sam ne bi verjel, če bi mu kdo pred samo dobrimi tremi leti napovedal takšno prihodnost …

Že tri leta ste v zvezi z Dubravko, s katero ste se poročili letos na dan mladosti. Je bila to vaša želja, ste morda nostalgični?

To je bila predvsem njena želja, ker so se na ta dan poročili tudi njeni starši.

Torej zdaj ustrežete vsaki ženini želji?

Načeloma mora biti tako, da ustreževa drug drugemu. Lahko rečem, da je to moj prvi in zadnji zakon, ker je to tisto pravo. Za ženski del bralk lahko preberem pesem, ki pove vse o tem, kako poroka vpliva name: Da u Ljubljani uz voljeno biče ne treba mi alkoholno piče, / ništa jelen, ništa pivo naško, neču čak ni union ni laško. / S njene strane negovan in čuvan, prestao sam da duvanim duvan. / Ceo život počinjem od nule, bujtu repu jedem bez čebule. / Popeču se na planski venac i na Triglav, da budem Slovenac. / Zbog ljubavi novo ime stičem, nisam Bora, sad se Borut kličem. (prevod: V Ljubljani ob ljubljeni osebi ne potrebujem niti alkoholne pijače, nič jelena niti piva naško, nočem niti uniona ne laškega. Od nje negovan in čuvan prenehal sem kaditi še tobak. Življenje začenjam z ničle, bujto repo jem brez čebule. Vzpel se bom na planinski venec in na Triglav, da bom Slovenec. Zaradi ljubezni sem dobil novo ime, nisem Bora, zdaj sem Borut. Op. p.)

Si lahko predstavljate, kaj bi Bora izpred nekaj desetletij rekel tipu, ki danes čisti kakce za Laro, ne pije, ne kadi in hodi v hribe?

(Smeh) Rekel bi mu, da je »seronja«. To tudi sem, saj je to iz mene naredila Lara – Lara je iz mene naredila govnarja. (smeh)

Tudi pred leti ste radi prihajali v Slovenijo. Kako vam je všeč zdaj, ko ste tu doma?

Če bi mi kdo nekoč rekel, da bom kdaj živel v Sloveniji, mu ne bi verjel. Še en dokaz, da ne smeš nikoli reči nikoli … Čeprav se mi je to nekoč zdelo nemogoče, sem danes tu zadovoljen. Zelo je lepo in čisto, kot najlepša slika. Ob desetih zvečer je mir, na ulicah pa srečaš malo ljudi, zato se rad vračam v Slovenijo, ko potrebujem malo predaha od divjanja. Največja razlika med Slovenijo in Srbijo je v tem, da je tukaj konec tedna enkrat na teden, tam pa ves čas …

»Moje izjave o dunajskih kočijažih niso letele na vse ljudi, ampak le na določene posameznike. Zanje sem se tudi opravičil.«

Ne morem mimo tega, da ste bili v 90. letih v Sloveniji nezaželeni, saj so vam številni zamerili vaše izjave proti Slovencem, češ da smo dunajski kočijaži …

Tega se zavedam in sem se tudi opravičil. Moje izjave niso letele na vse ljudi, ampak le na določene posameznike.

Zdaj živite malo v Ljubljani, malo v Beogradu …

Tako je. Večino časa sem vseeno v Ljubljani, toliko časa, da so celo na Krakovskem nasipu za razstavo Obrazi Ljubljane objavili fotografijo naju z Laro. To si štejem v čast! (smeh) Torej so me ljudje sprejeli. V Beogradu pa živijo moji otroci, tam imam veliko prijateljev in poslovnih stikov.

Mnogo ljudi je ponosnih na to, da se vse življenje držijo istih načel. Ali ni bolje, da je človek sposoben prepoznati tudi drugo resnico in se je pripravljen spremeniti tako kot vi, ki zdaj živite povsem drugače kot pred leti?

Še vedno mislim, da sem ostal načelen glede svojih pogledov, vendar pa sem se življenju prilagodil. Spremenilo me je življenje, predvsem ljubezen.

Šimen Zupančič
»Največja razlika med Slovenijo in Srbijo je v tem, da je tu konec tedna enkrat na teden, tam pa ves čas …«

Pravite, da se zdaj radi sprehajate in redno hodite na Rožnik. Kako daleč ste se sprehajali pred tremi leti?

Do najbližje kavarne. (smeh) Malo več kilometrov sem moral prepešačiti le v vojski. Sicer sem se nekoč tudi ukvarjal s športom, vendar sem zdaj bolj priden. Ko sem šel prvič na Rožnik, sem se po poti spraševal, koliko kilometrov ima ta gora. Skoraj sem spustil dušo … Potem pa sem se hitro privadil, saj sem začel skrbeti za kondicijo. Ko sva z Dubravko začela, sem imel 125 kilogramov, zdaj pa jih imam približno sto. Najnapornejši do zdaj je bil vzpon na Toško čelo. Razmišljal sem že o Šmarni gori, vendar mi jo za zdaj vsi odsvetujejo, češ da je zame še prevelik zalogaj. Najbolj všeč mi je Cankarjev vrh – seveda tudi zaradi Cankarja, ki ga cenim kot pisatelja.

Ali že znate brati slovensko?

Poznam že kar nekaj besed, razumem pa vse, če govorite počasi. Govoriti se učim, vendar gre počasi. Zadnjič me je žena poslala v drogerijo po nekaj stvari in tam me je starejša gospa vprašala, zakaj ne govorim slovensko, če živim v Sloveniji. Povedal sem ji, da se pridno učim in že poznam besede, kot so čmrlj, čebela, čebula in česen. Bila je malo zmedena, da sem se ustavil pri črki č. Rad se malo pošalim, vendar vedno dobronamerno …

Kakšen se vam zdi slovenski jezik? Ali boste kdaj lahko napisali pesem v slovenskem jeziku?

Zelo težko. Do zdaj sem samo eksperimentiral, čeprav je jezik sam po sebi zelo zanimiv. Dvojine še nisem razvozlal …

Vidim, da na poti pridno iščete gobe, nekaj ste jih celo fotografirali. Je to vaš novi konjiček?

Gobe nabira moja tašča, jaz se trudim in poiščem gobo, potem pa fotografijo pošljem tašči, da mi pove, ali je goba užitna ali ne. Zanimajo me z estetskega stališča, saj so res neverjetne.

Kaj pomeni za vaš posel, da ste v Sloveniji?

Delo ne trpi, saj so v Srbiji ljudje, ki delajo za skupino. Menedžer se dogovarja za nastope in me pri tem ne potrebuje. Imamo pa tudi precej koncertov v Sloveniji – kmalu najprej v Ormožu, potem akustični koncert v ljubljanskem Cankarjevem domu … Evo, tja bi šel lahko celo peš! No, vmes gremo še v Skopje … Na mojih nastopih v Sloveniji je vedno pol Hrvatov, ker na Hrvaškem ne nastopamo. Kot vidite, smo dejavnik stabilnosti, saj Srbi igrajo in pojejo, Slovenci in Hrvati pa sodelujejo v občinstvu.

Akustični koncert v Cankarjevem domu bo nekaj novega …

Akustične koncerte smo že imeli v Beogradu, Nišu, Novem Sadu in tudi na Lentu v Mariboru, kjer je direktor rekel, da je bil to najboljši koncert festivala. V Ljubljani bomo nastopili z godalnim kvartetom, tremi spremljevalnimi vokali in dvema bobnarjema. Na odru nas bo trinajst, poleg tega pa še nekaj presenečenj, ki jih ne smem razkriti. Lahko le povem, da bom podaril eno svojo kitaro Bora, ki jo sicer izdelujejo Kitajci v podjetju Mix music. Te kitare so izdelali le zame …

Torej še ne razmišljate o pokoju?

Ne. Ne znam niti zbrati papirjev in ne najdem delovne knjižice. Kdo se bo ukvarjal še s tem? Seveda bi lahko že bil v pokoju, ker sem začel že zelo zgodaj delati. Kar nekaj let je trajalo, da sem dobil status umetnika. Potem je prišla nova oblast, ki je ukinila državne pokojnine, pa so zatem spet dovolili statuse … in tako dalje.

Ali kdaj več kot dve desetletji razlike med vama z Dubravko povzroča težave?

Niti Dubravki niti meni.

Večkrat vas srečam na sprehodu s psičko Laro. Kako je pristala pri vama?

"Poznam veliko ljudi, ki nesebično pomagajo zapuščenim živalim in za to ne pričakujejo nobene materialne koristi."

Pse sem imel že od nekdaj za domače ljubljenčke. Dubravka že dolgo sodeluje z društvi za zaščito živali in tako je izvedela za Laro, ki so jo že pri letu dni starosti imeli za parjenje, kar je zločin. Rešilo jo je dekle po imenu Svjetlana, Dubravka jo je našla na Facebooku. Odločila sva se za posvojitev. Bila je preplašena psička, zdaj pa je najbolj razvajen ljubljenček v Sloveniji. Spi pri nama v postelji in divja naokoli po stanovanju. Najraje opazuje natakarice, ker nosijo hrano, zelo rada pa prinaša nazaj palice, ki ji jih pridno mečem. Poznam veliko ljudi, ki nesebično pomagajo zapuščenim živalim in za to ne pričakujejo nobene materialne koristi. Da smo Lari uredili papirje za vstop v Evropo, smo potrebovali pol ure in 66 evrov. Nič v primerjavi s tem, kar sva dobila!

V katerem življenjskem obdobju vam je bilo najlepše?

V letu 1983 smo bili najbolj priljubljeni, zdaj pa so moja zlata leta.

Kaj bi izbrali, če bi lahko – izkušnje ali leta?

Izbral bi izkušnje! Če bi se spet rodil, bi še enkrat delal iste napake. Nekateri se na lastnih napakah nič ne naučijo, jaz pa sem se tu in tam kaj tudi naučil … Spreminjal ne bi ničesar, ampak sem pa bolj zadovoljen, da zdaj ne delam več začetniških napak. Danes se počutim več kot dobro. Preživel sem vse zabave, ampak zdaj najbolj uživam na mirnih sprehodih. V Sloveniji je čudovit zrak, v Beogradu je katastrofalen. Beograd je veliko mesto, tam v primerjavi z Ljubljano ne moreš ničesar hitro opraviti, poleg tega porabim veliko denarja za taksi, da pridem z enega konca na drugi … Všeč mi je tudi položaj Slovenije: zelo blizu je Dunaj, mimogrede sem v Izoli ali Kopru …

V Srbiji ste bili politično zelo dejavni. Ali spremljate politične dogodke tudi v Sloveniji?

Ne prav dosti, saj sem se tudi s srbsko politiko nehal ukvarjati. Si pa pridržujem pravico do svojega mnenja.

Ali vidite kakšno razliko med politiki v Sloveniji in v Srbiji?

Približno enaki so, le da je v Sloveniji vse lepše zapakirano. Tu in tam je tudi kakšna dobra ideja in kakšen dober politik. Po vstopu v novo tisočletje sem leto in pol opravljal funkcijo svetovalca srbskega ministra za kulturo. To sem počel volontersko, da mi nihče ne bi očital, da sem obogatel s politiko. Zadnja leta politikov sploh ne spremljam, ne srbskih ne slovenskih.

Ali v Ljubljani pogrešate srbske dobrote?

Priznati moram, da nikoli ne bom mogel jesti jote, bujte repe in ričeta. Poleg mesa redno jem solato, brokoli … Dubravka res dobro kuha.

Bi rekli, da ste danes boljši človek, kot ste bili? Ste se z leti spremenili na bolje?

Ne vem, še vedno sem lahko boljši. Pri sebi sem izboljšal predvsem način življenja in zdrave občutke. Pri občutkih ima veliko zaslugo verjetno usoda, Bog ali še kdo drug.

Ali verjamete, da vam je bila usoda naklonjena?

V usodo ne verjamem. Verjetno je le prišel moj čas.