Terapevt Izidor Gašperlin: »Šola bi morala biti varen in odprt prostor socializacije, danes pa se v šolah dogaja marsikaj in otroci se v njih ne počutijo varne.«
Civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo, ki si že dolgo prizadeva za odlično javno šolo, je na javni razpravi dregnila s preprostim vprašanjem: zakaj naši otroci ne marajo šole? Slovenski prvošolčki se v šolske klopi zakadijo z veseljem, nato pa jim ga vsako leto vzamemo več. Kako nam to uspe in kdo je kriv? Preprostih odgovorov ni, vendar se je na koncu spet izkristaliziralo, da so pomembni odnosi in učitelji. Tem bo treba povrniti avtonomijo, jim dati več manevrskega prostora, na drugi strani pa morajo starši spet najti več zaupanja vanje in v javno šolo.
Državna sekretarka z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport dr. Andreja Barle Lakota pravi, da v šolah ne gre več za etični, ampak za pravni odnos, s čimer se učiteljem odvzema poslanstvo. Do tega ne smemo biti brezbrižni, je povedala in v kratkem napovedala široko razpravo z učitelji, tej pa bo oktobra sledila mednarodna konferenca. Vendar se samo s formalnimi ukrepi ne bo dalo premikati gora.
Glas mladih
Tega je na razpravi zastopal študent mednarodnih odnosov Luka Pečar Pahor, ki je prepričan, da bodo imeli otroci šolo radi, ko bodo v učenju videli smisel. »Ko se stopnja zahtevnosti in stopnja bolj podrobnega znanja povečujeta, otroci vidijo vedno manj smisla v učenju. Morda se prav zato v osmem in devetem razredu ne marajo učiti kemije ali biologije, ker tega ne znajo osmisliti v osebnem življenju, v praksi. Ne znamo jim ustvariti potrebe po tem znanju v njihovem življenju! Otroke moramo znati usmerjati, in kar se mi zdi še zelo pomembno: v njih moramo znati prepoznavati talente in zanimanja. Učitelji, poznati morate svoje učence! Javno šolo vidim kot razvojno institucijo posameznika in posledično družbe.«
Formalno gledano je slovenska šola odlična, saj so po mednarodnih raziskavah sodeč slovenski učenci izjemno napredovali na področju bralne pismenosti (nad povprečjem držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD), prav tako so nad povprečjem pri naravoslovni in matematični pismenosti, vendar komaj 12 odstotkov slovenskih osnovnošolcev izraža pripadnost svoji šoli in komaj pet odstotkov slovenskih osmošolcev se rado uči matematiko, medtem ko je povprečje OECD 33 odstotkov! Naši otroci ne hodijo radi v šolo, prav tako je majhna njihova motivacija za učenje. Katastrofalno slabo je tudi zaupanje med starši in učitelji, je poudarila mag. Jožica Frigelj, ki je tudi predstavila rezultate manjše raziskave (med 170 otroki). Zanimivo, prvošolci se najbolj navdušujejo nad matematiko, medtem ko ima v četrtem razredu samo en učenec rad naravoslovje. Najljubši predmet učencev od drugega do osmega razreda je šport. Razumljivo, saj hlepijo po gibanju, je komentirala Jožica Frigelj iz civilne iniciative Kakšno šolo hočemo. »Kje tičijo vzroki za takšne rezultate? Ključna je zavzetost učiteljevega poučevanja. Le še 20 odstotkov vprašanih je izjavilo, da so njihovi učitelji zavzeti poučevalci.«
V šoli moraš trpeti. Res?
Učitelji so preveč regulirani, kar omejuje njihovo ustvarjalnost in avtonomijo, posledično pa so odnosi med učitelji in učenci vse bolj odtujeni. Prav tako so posledice brezbrižnost, brezvoljnost in beg možganov.
Tudi Ivana Gradišnik iz slovenskega Family laba (mednarodni projekt, ki ga je zasnoval znani danski terapevt Jasper Juul, op. a.) se sprašuje, kako nam v petih letih pri otrocih uspe zapraviti veselje do učenja! »Kako dobro se je otrok naučil nečesa, je odvisno tudi od čustvenih elementov, ki vladajo v tistem okolju. Ne da ni nič narobe, če se ima učenec pri tem dobro, to je celo prvi pogoj za dobro in kakovostno učenje! Nevroznanost potrjuje, da spodbudno okolje ne vsebuje nenehnega kriticizma in ne temelji na tabuju napak – napake niso prepovedane. Vprašala sem se, od kod to nagnjenje in veselje nad stavkom, da v šolo ne prihajamo uživat. Menim, da ima to morda opraviti z doživljanjem odraslih ob instituciji, imenovani šola – torej če jaz trpim, zakaj ne bi še ostali. Mazohizem slovenskega človeka prihaja tu v ospredje. Moramo trpeti! Če ne trpim, potem že ni nič prida. Imeti se dobro in učiti se – to se ne izključuje. Otroci se učijo od rojstva naprej in v tem uživajo, odrasli pa se moramo truditi, da ne posegamo v ta naravni proces do te mere, da veselja ne ubijemo v štirih, petih letih!« je povedala Ivana Gradišnik in končala s pozivom po ureditvi zakonodaje in z nagovorom učiteljem, da morajo biti sami tisti, ki bodo vodili očiščenje lastnih vrst. »Tega ne moremo narediti starši, učitelji ste tisti, ki se morate zbrati v kritično maso (dovolj bo že 30 odstotkov) in od ministrstva zahtevati dehiperregulacijo, nenehen strokovni nadzor, izobraževanje učiteljskega kadra.«
Da bi učitelji potrebovali več kompetenc, več dela z odnosi, so pozneje potrdile tudi nekatere tam prisotne učiteljice. Druge pa so že izčrpane od nenehnega opozarjanja na napake in ne zmorejo več. Pot sprememb v slovenski šoli je očitno trda, strma in utrudljiva.
