Slovenija

Umora obtoženi zdravnik Radan o tem, kaj se je dogajalo na nevrološki kliniki

Milka Krapež/revija Zarja
15. 1. 2016, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

V zdravstvu je leta 2015 najbolj odjeknila novica, da naj bi imeli med zdravniki morilca. Dr. Ivan Radan od maja lani sedi v priporu. Vse več ljudi je prepričanih, da po nedolžnem. Zgodba se močno zapleta, saj je videti, da so v njej korist iskali mnogi. Zato smo se odpravili v pripor in ga vprašali, kaj se je pravzaprav decembra leta 2014 dogajalo na nevrološki kliniki.

Milka Krapež
Radanu očitajo tudi tri kazniva dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog.

Dr. Radan, zdi se, da se glavni del vaše zgodbe nanaša na organiziranost oddelkov oziroma enot nevrološke klinike. Zato prosim najprej razložite, kaj je to »enota step down«.

Bolniki v intenzivni enoti imajo več različnih težav, pri čemer je ena od njih tako huda, da jim ogroža življenje. Pogoj, da pride bolnik v intenzivo tretje stopnje, je, da mu odpoveduje vsaj en organski sistem, na primer dihanje, krvni obtok, sečila, zato potrebuje nadzor 24 ur na dan. Ko takega bolnika z muko izvlečete iz življenjsko nevarnih težav, mora z intenzivnega oddelka. Vse intenzivne enote v Sloveniji so prenatrpane. Vsaj za ljubljansko regijo lahko rečem, da intenzivističnih postelj manjka, in to vejo vsi. Skoraj tako, kot je bilo v Zambiji. Če se vrneva k bolniku – stabiliziranega naj bi dali na manj kontroliran oddelek. Tukaj pa je vrzel, ker nimamo ustreznih pododdelkov, kjer bi ga še vedno spremljali, da bi lahko ukrepali, če se mu stanje poslabša. Takrat se odločiš, ali mora bolnik nazaj v intenzivno enoto. Oziroma je lahko tudi toliko boljši, da gre na navaden oddelek. In to je »enota step down«, ki je nimamo. 

 »O medicini sem začel sanjati v osnovni šoli. Zelo kmalu sem vedel, kaj hočem postati. In to so tudi vsi vedeli. Seveda sem si želel ljudem pomagati, a medicina je bila poleg tega zame tudi velik izziv. Pa tudi to ni vse. Težko je v enem stavku povedati, kaj te vleče v eno smer. Če bi bil morda v dvomu, da se nisem prav odločil, pa sem dokončno vedel, da ni tako, ko sem šel pomagat v Afriko, v Zambijo. Takrat sem že končal fakulteto in pripravništvo. S kolegi smo bili vrženi v morje bolezni z malo izkušnjami in veliko umrljivostjo. Prišel sem s skupino, v njej smo bili trije zdravniki in tri medicinske sestre. Načrtovano je bilo, da bomo mesec dni v glavni lusaški bolnišnici, da se bomo ustrezno pripravili in potem šli na teren. Toda prišli smo v času, ko so zaposleni v lusaški bolnišnici zaradi popolnoma neurejenih razmer stavkali. Zato so nas kar pobrali in smo morali takoj začeti delati. Potem smo šli za tri mesece v drugo bolnišnico, tam je bilo okrog sto postelj za odrasle in 150 za otroke. Polovica bolnikov je imela malarijo, ta je tudi vzela največ življenj. A bolniki so imeli tudi druge bolezni, tuberkulozo, polovica hospitaliziranih je bila okužena s HIV. Na hitro smo se srečali z zelo težkimi bolniki. Delali smo dobesedno 24 ur na dan. Najtežje je bilo z otroki. Veliko jih je imelo malarijo, mnogo med njimi je bilo okuženih s HIV. Bilo je obdobje po dežju, ko je bilo največ komarjev, okuženih z malarijo. To je bil tudi glavni vzrok za umiranje otrok. Smrtnost ob porodih je bila velika. To so bile zelo hude izkušnje za zdravnika na začetku poti. A hkrati so bile še zadnja potrditev, da si želim delati prav to.« 

Greva na zgodbo 83-letnega bolnika. V intenzivni enoti ste mu rešili življenje. Kaj se je zgodilo potem? 

Šel naj bi v navadno enoto, kjer pa bi bil prepuščen naključju. Največkrat se zgodi, da taki bolniki ali dobro zvozijo ali pa se jim stanje tako poslabša, da morajo nazaj na intenzivno. V ta namen napol služi enota za možgansko kap, ki pa ni bila nikoli načrtovana kot »enota step down«. Organiziran je neki nadzor pri bolnikih, ki so utrpeli možgansko kap, njihovo stanje pa je tako hudo, da jih ne moreš pustiti čisto samih, vendar pa za intenzivno enoto niso. Za tega 83-letnega bolnika se je celotna ekipa borila dva meseca. Imel je več bolezni. V nekem trenutku smo razumeli, da upanja ni več. Zelo pomembno je vedeti, da so nekateri bolniki perspektivni, se pravi, da smo jim pomagali do izboljšanja. Pri omenjenem gospodu pa smo vedeli, da se njegovo stanje ne bo izboljšalo. Če bi ga dali na navaden oddelek, bi to zanj pomenilo, da bo umrl v bolečinah. Poleg tega je bil še vedno priključen na napravo za dihanje. Že sama ideja, da bi dali bolnika, ki je priključen na aparat za dihanje, na oddelek, je nora. Ampak to se je delalo. Vsi so vedeli, kako ti bolniki umirajo v teh tako imenovanih paliativnih sobah, in tega ne bom nehal ponavljati. To so bile navadne sobe, v njih ni bilo stalnega nadzora sester, pa tudi ne zdravnikov, ki bi pazili na to, da bolnikom tečejo protibolečinska zdravila. To je glavna stvar: da ne pustiš, da bolnika boli.

Kaj pa je treba vedeti, če je bolnik na ventilatorju? Slišati je preprosto.

Pa ni. Pravzaprav je zapleteno. Nekateri bolniki niso usklajeni z ventilatorjem in se lahko dušijo. Treba jih je imeti ves čas na očeh. A kot rečeno, vsi so vedeli, da se bolniki mučijo, da trpijo. Že to je hudo, da se ti bolniki, ki si jih uspel stabilizirati, vrnejo v intenzivo. Še huje pa je, da so prihajali svojci bolnikov prosit, ali bi jih lahko vzeli nazaj na intenzivno enoto. Pri bolnikih, za katere smo vedeli, da ozdravitev ni več možna, je vsaj tista minimalna oskrba obvezna. Ni tako pomembno, kako hitro so ti bolniki umrli, saj niso imeli možnosti za preživetje, kot to, kako so umrli. Marsikdaj sem bil priča, ko so se dušili, v kako hudih mukah so umirali.

Pravite, da so to vsi vedeli.

Da.

Zakaj ni nihče nič naredil? Ste opozarjali na to?

Seveda. Toda vladalo je neko zanikanje, kot da to ne obstaja. Mislim, da je to bistvo vse zgodbe. Res je, intenzivna je prenatrpana, noro je, koliko bolnikov sprejema. Vendar pa je meja, ko nekaj ni več sprejemljivo. In tukaj so bila kršena vsa etična načela medicine. Na to sem opozarjal ves čas. Marsikdaj sem šel pogledat svoje bolnike, tiste, ki so šli z intenzivne, pa naj so bili perspektivni ali ne. Iz strahu, kaj se dogaja z njimi. Če sem le imel možnost, sem pazil na to, da so imeli vsaj približno tako oskrbo, kot so jo potrebovali.

Ste na to opozorili tudi strokovnega direktorja dr. Voduška?

Sem. Prof. Vodušek je, kakor se spomnim, v dveh letih na naš oddelek prišel enkrat ali dvakrat. Velik problem je bila slaba komunikacija v stalni ekipi. Prof. Vodušek je vedel, kakšna je situacija in tudi kako težka je medsebojna komunikacija. Če imate kolektiv, v katerem se lahko v miru pogovorite o strokovnih težavah, se že najdejo rešitve v dobro bolnika. Če pa tega ni, če se je treba vsak dan boriti proti posameznikom, ki iščejo svoje interese, ki skušajo uveljaviti neko svojo medicino, je pa to problem. Še posebej če se vi v te načrte s svojim delom ne vklapljate. Lahko bi rekel, da sem šel vsem na živce. Zato ker je bil zame odnos do bolnikov najpomembnejši. Vse te intrige, ki so jih imeli med sabo, so se meni zdele izredno trivialne. Nekaj, kar bi morali davno premostiti, pa se to ni zgodilo. Bil sem pač tisti Radan, ki spet teži. Tisti dan, ko bi moral ta 83-letni bolnik z našega oddelka, je bil slednji čisto poln. V sobi 10 smo imeli mladega fanta z izjemno kompleksno patologijo. Namesto da bi staknili glave, kaj storiti, kako zdraviti, je bilo slišati samo nerganje, podtikanje, brez kakšnega konstruktivnega rezultata. Pa je bil ta tim na nevrološki načrtno narejen kot multidisciplinaren, združeval je več različnih strokovnjakov. To je tudi najboljša rešitev, če seveda stvar deluje. 

Jure Eržen/Delo
Obstajajo tudi ljudje, ki verjamejo Ivanu Radanu.

Kako se je ravnalo z bolniki, če so bili v sorodstvu z nekom ali pa so sodili med ljudi z zvezami?»Ne bom govoril o drugih, si pa lahko mislite. Zase lahko rečem, da sem bil vedno načelen, za vse enako. Zame zveze niso bile pomembne, temveč bolniki. Svoje mlajše kolege sem pa vedno učil, naj delajo z bolniki tako, kot da gre za njihovo mamo ali očeta, nekoga, ki ga imaš rad. Če imaš dilemo, pomisli samo na to in kaj stroka meni o tem. Tukaj ni neke globoke psihologije ali filozofije.«

Kaj se je potem zgodilo s tem fantom? 

Žal tega ne vem, ker sem takrat dobil prepoved aktivnega dela z bolniki.

Takrat je prof. Vodušek prišel k vam in vam sporočil, da ne smete več delati z bolniki?

Ne čisto tako. Bolnik je imel veliko bolezni. Predvideval sem, da se bo njegovo življenje končalo tisto jutro, ko sem videl njegov laboratorijski izvid, vrednosti kalija, ledvice so mu odpovedovale. Pri odpovedi ledvic namreč vrednost kalija narašča. Zato sem tudi hotel, da se pokliče njegove svojce. Na povsem nedolžno vprašanje ene od medicinskih sester, kaj pa če bi mu dali kalij, kar je seveda čisto nelogično, če ga ima že tako ali tako preveč, sem pomislil, kaj bi se zgodilo. Ali bo kdo pravilno reagiral? In ugotovil, da se verjetno ne bi zgodilo nič. Kar je najhujši možni scenarij – nihče se ne bi odzval. In to se je tudi zgodilo. S sestro sva izbrala največjo steklenico z bleščečo rumeno nalepko, da bi jo ja vsi videli. Čisto preprosto je bila speljana v podlogo postelje. Odzval se ni nihče. Jaz sem pa težil, poslušajte, bolniku sem nastavil kalij, in čakal na odziv. Tega pa ni bilo.

Kaj ste pa pričakovali, da se bo zgodilo?

Že to, da so hoteli dati tega bolnika z intenzivne, se mi je zdelo nesprejemljivo. Točno so vedeli, kako bi umiral, o tem sploh ni nobenega dvoma. To, da predpišeš nekomu kalij, je znak za tak rdeči alarm, da bi morali iti vsi v trenutku v zrak in se vprašati, kaj se dogaja. Morali bi se zbrati in o tem pogovoriti. Na našem oddelku je bil način tak, da dokler se ni zgodilo nič dramatičnega, se nihče ni hotel pogovarjati.

Se je sploh kaj zgodilo?

Minili so trije dnevi, a ni bilo nobene reakcije. Pa sem vsem povedal, da naj bi bolnik dobil kalij, pa čeprav ga je imel že tako ali tako preveč. To so vedele sestre, pa stalni zdravniki, saj sem jih sam informiral. Potem ko ni bilo prav nobenega odziva, sem si rekel, to je pa hudo narobe. In sem šel sam k predsedniku etične komisije dr. Grosku. Povedal sem mu, da sem nastavil kalij. Razložil sem mu, zakaj sem to storil, da so hoteli tega bolnika prestaviti z intenzivnega oddelka in da se mi je smilil. Pa ne samo on, tudi njegovi svojci, ki naj bi gledali to njegovo zadnjo agonijo, mučno umiranje. Upal sem, da bo dr. Grosek sklical sestanek. Sploh ne vem, koliko me je poslušal. Ker je veliko govoril on sam. Razšla sva se z njegovo izjavo, v redu kolega, se bom posvetoval, se še slišiva. Rekel sem si, končno, morda se bo zdaj nekdo odzval na to nemogoče stanje!

Ste mu jasno povedali, da ste hoteli opozoriti na velik problem in da bolnik kalija v resnici ni dobil?

Da, to sem mu zelo jasno povedal. Čeprav je sam kasneje razlagal, da mu tega nisem povedal.

Kaj se je zgodilo potem?

Minil je konec tedna. Bolnik je umrl na torek pred tem. Ves teden po njegovi smrti se je zgodba razpletala. Pri dr. Grosku sem bil v četrtek ali petek. V ponedeljek pa je okrog 14. ure, ko sem že prevzel dežurstvo, prišel prof. Vodušek, to je bil redek dogodek. Mislil sem, da se bo zdaj končno nekaj zgodilo, da bomo sedli skupaj in se pogovorili o stanju na oddelku. Toda dr. Vodušek me je samo vprašal, ali je bolnik res dobil kalij. Odgovoril sem mu, da je bil kalij nastavljen. S seboj ni imel ničesar, nobenih podatkov o bolnikovem stanju in zdravljenju. Vprašal me je, zakaj sem to storil, in sem mu odgovoril, da se mi je bolnik smilil, ker sem vedel, kaj bo pomenilo zanj, če ga damo z intenzivne, ter da sem želel opozoriti na nedopustno ravnanje s paliativnimi bolniki, saj bi ta bolnik umrl v mukah brez ustrezne pomoči, ki smo jo kot zdravniki dolžni nuditi. Dr. Vodušek je rekel samo, da je v redu. Ni bilo govora o tem, da naj bi bolnik prejel kalij. Ves čas sem mislil, da to pomeni, da se bodo začele stvari urejati, da bo sestanek. Nakar mi je rekel, kolega, od zdaj naprej ne smete več aktivno delati z bolniki. In je šel. Jaz pa za njim, da sem ga opozoril, da sem dežuren. Na to je odgovoril, da je že vse uredil.

STA
Obtožnica Radana med drugim bremeni šestih umorov.

Kako si to razlagate? Kaj se je moralo dogajati v zakulisju?

Ne vem. Po enem letu se sprašujem, zakaj do nujno potrebnega sestanka ni prišlo. Zakaj so se vsi tako hitro po tem odzvali s kriminalisti in policijo. Nočem niti pomisliti na možno spletkarjenje, ki se je dogajalo v ozadju. Od tega, kako so se hoteli rešiti predstojnice dr. Žvanove, naprej. Druga stvar pa je, zakaj me je prof. Grosek narobe razumel. Možna razlaga je, da je bilo takrat že jasno, kaj je bilo z nadzorom na pediatriji v zvezi z otroško srčno kirurgijo, kjer pa dela on. Prvič v zgodovini kliničnega centra se je zgodilo, da je imel neki oddelek zunanji strokovni nadzor, da so prišli strokovnjaki iz tujine. Predpostavljam, da so imeli decembra 2014 že v predalu, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja. Nadzor nad njegovim delom je bil končan že prej in je prav gotovo vedel, kaj jih čaka. On je intervjuval dr. Mishalyja in nisem zasledil, da je kot intenzivist in predsednik komisije za etiko opozoril na dogajanje z malimi bolniki, ki so po podatkih zunanjega nadzora na otroški srčni kirurgiji umrli na njegovem oddelku. Tako sem razumel sporočila iz UKC, ki so prispela do mene v pripor. 

Sprašujem se, kako to, da so dogodke v zvezi z mano javili na državno etično komisijo, glede na to, da ima klinični center za predsednika etične komisije pediatra intenzivista. Mislim pa si, da so hoteli preusmeriti pozornost s sebe. Mislim tudi, da niso hoteli take eksplozije. Niso si želeli take odmevnosti. Verjetno so še drugi pritaknili svoj lonček. Po mojem mnenju so tukaj pomembno vlogo odigrali kriminalisti, upoštevaje moje prijateljstvo z njihovo kolegico, ki je imela konflikt z nadrejenim. Mislim, da se mi je potem ta kolektiv maščeval s to nedopustno ovadbo. 

Takrat so mediji objavili, da je šlo za evtanazijo. Kako si to razlagate?

Ne vem, kako je to prišlo ven. Saj sploh niso vedeli, o čem se pogovarjajo. Nihče niti temperaturnega lista ni pogledal. O omenjenem bolniku niso vedeli nič. Očitno sem jim prišel prav kot grešni kozel. Vse naprej je zgodovina. Še vedno sem naivno verjel, da bo interni nadzor razjasnil vso stvar. Predsedujoči pri tem nadzoru je bil prof. Balažic, patolog, ki nima opravka z zdravljenjem živih ljudi. Vprašanja so bila usmerjena ne v to, zakaj, temveč izključno v to, ali sem bolniku dal kalij ali ne. Je večja verjetnost, da je bolnik kalij dobil ali da ga ni dobil. Povedal sem jim, da ga ni dobil. Potem so zaključili, da je to težko reči, a da je večja verjetnost, da ga je dobil.

To so potem rekli tudi na razsodišču zdravniške zbornice.

Povzeli so mnenje tega nadzora. Niso imeli nobene dokumentacije. Ko sem na razsodišču zdravniške zbornice povedal, kaj se je zgodilo, so razumeli. Niso se odločili, da bi mi vzeli licenco. Niti mi niso očitali, da naj bi s kalijem skrajšal bolniku življenje. Vmes pa sem, da bi me spustili iz pripora, licenco sam vrnil, zato do razsodišča druge stopnje sploh ni prišlo. 

»Ključno se mi zdi to, da tožilstvo kot izvedensko mnenje uporablja mnenje patologov. Tega mnenja ne more biti, ker je osnova zanj truplo. Trupel pa niso imeli. Nihče ni ugotavljal vzroka smrti. Prvi, ki je pregledal dokumentacijo, je bil prof. Kroll. Povedal je, da ne gre za nič spornega. Ker me niso želeli soočiti z dr. Krollom, je mnenje ostalo nedodelano, niso dopustili, da mu pojasnim posamezne podrobnosti, ki jih pozna samo lečeči zdravnik. Komaj čakam, da mi prisluhne nekdo, ki se spozna na intenzivo. Nihče ni ugotovil vzroka smrti, tožilka pa govori o umorih. Naj pregledajo še dokumentacijo za tistih 40 umrlih bolnikov in preverijo, kako sem ravnal v posameznih primerih, pa bodo videli, da nisem vsakemu, ki je umiral, avtomatično predpisal morfija. Doslej sploh nisem imel možnosti, da bi se soočil s strokovnjakom moje stroke, ki bi vedel, o čem govorim. Ko so mi odvzeli prostost, sem osem ur odgovarjal preiskovalni sodnici. Imel sem občutek, da ji pripovedujem o kvantni fiziki, ker ni nič razumela. Ne ona ne nihče drug. Ves čas sva z odvetnikom prosila za soočenje s strokovnjakom. Na odvetnika so se jezili, češ da si preveč prizadeva. O tem, kako se izrablja stroko klinične psihologije, pa raje sploh ne bi izgubljal besed. Že samo to, da je moj profil delan na temelju nekih policijskih uradnih zaznamkov! Psiholog se je sicer pogovarjal z mano, toda v mnenju je izluščil dele in jih postavil v neki svoj kontekst. Ni dal izvida, mnenje je napisal tako, da ga je tožilka lahko vgradila po svojem načrtu iz maja 2015. Vse so vnaprej servirali. Ampak: resnica je samo ena.« 

Obtožnica vam očita umor šestih bolnikov, ki naj bi jim domnevno dajali prevelike odmerke zdravil, predvsem morfija. Kaj pravite na to? 

Nikomur nisem predpisal prevelikega odmerka. Tuji izvedenec je za doslej raziskane primere ugotovil, da je bilo zdravljenje skladno s stroko. To je tudi edina resnica. Če bi me zaslišali vpričo izvedenca, bi bilo to jasno tudi tožilki. Za vsako terapijo pri teh bolnikih stojim stoodstotno, da je bila pravilna. Ko so kriminalisti raziskovali, so ugotovili, da je v štirih letih v intenzivi umrlo med 40 in 50 bolnikov, s katerimi sem se ukvarjal jaz in pri katerih sem bil jaz tisti, ki je na koncu podpisal mrliški list. Od teh 40 bolnikov so izbrali sedem takih, za katere so menili, da naj bi jim skrajšal življenje. Veste, v intenzivi bolniki umirajo nekoliko drugače kot sicer. Tu se odločate za odtegovanje zdravljenja, ko ni več možnosti za preživetje. S tem se mora strinjati več kot en zdravnik. Potem postopoma odtegujemo zdravila. Pustiti pa jim je treba zdravila proti bolečinam. In zraven paziti, da bolnik umre dostojno, da se ne duši in da ne trpi. Teh šest ali sedem bolnikov je imelo ob koncu življenja težave, ali jih je bolelo ali pa so se dušili. V večini primerov je šlo za stanje, ko sem jim odvzel aktivno dihalno podporo. Takrat mora bolnik sam dihati in takrat se duši. Da to preprečimo, saj je eden najhujših načinov umiranja prav dušenje, mu po vseh mednarodnih predpisih in sprejetih strokovnih smernicah damo morfij. Kadar je šlo za kaj kompleksnejšega, je bolnik dobil zdravilo propofol. Vendar ne v enkratnem ali dvakratnem odmerku, temveč v tako imenovanem bolusu, kar pomeni, da dobi zdravilo, potem malo počakamo, nakar mu ga damo znova. Morfij pa bolniki dobijo v kontinuirani infuziji. Uporaba morfija je nujno zlo. Najboljša možnost, ki pa ni idealna. Nobenemu bolniku nisem dal morfija, ne da bi ga potreboval. Tukaj gre za načelo dvojnega učinka, kar sodi v moralno teologijo Tomaža Akvinskega iz 13. stoletja, ki pravi, da je treba pretehtati, katera rešitev je prevladujoča, da se odločiš zanjo, pa čeprav ima to za rezultat negativno posledico. Smrt se bo zgodila v vsakem primeru. Pomemben je namen dajanja morfija. V teh primerih je bilo to nujno potrebno. Naj preverijo še druge smrti bolnikov in se vprašajo, zakaj v drugih primerih ni nič narobe. Če me res imajo za morilca, pa naj gredo do konca. Ta ovadba, obtožba, je zelo žaljiva ne le zame, temveč tudi za vse zdravništvo. Naj gredo policisti skupaj s svojimi šefi zdravit bolnike v našo intenzivo. Ko bi videli stanje bolnikov in bolezni, s katerimi se zdravniki borimo, bi se hitro pobrali in bi pozabili na očitke, ki so jih naslovili name skupaj s svojim psihologom. Upoštevati je treba še nekaj: po vseh raziskavah je z morfijem bolnika zelo težko spraviti na oni svet. Za to je mnogo drugih, preprostejših načinov. Še najbolj nor se mi zdi motiv, zakaj naj bi to počel. Govorijo o morilski sli. Še zdaj mi gre to težko z jezika. Sploh ne razumem, kaj naj bi to pomenilo. Predpostavljam, da je izraz prišel iz kriminalističnih vrst. Vseeno je to grozno. Veste, meni je umrlo veliko ljudi. To se na takih oddelkih pač dogaja. To je del vsakdanjika. Ko ti nekdo umre, je hudo za vse. Toda potem skušaš biti boljši, se iz tega nekaj naučiti in to znati drugič uporabiti za dobro drugih bolnikov. Psiholog pa ima neke ideje, da imam nerazčiščene pojme s smrtjo.

Kako to razlagate? Kako je psiholog to ugotovil?

Ne bi vedel. Psihologa, tega konkretnega dr. Friedla, je določilo tožilstvo, že ko je podalo ovadbo. Sodišče pa ni dovolilo, da izvedenca zaslišimo v preiskavi. Kot kaže, je tudi sodstvo omogočilo, da se ta zgodba pripelje čim dlje.

Kako pojasnjujete posnetke, ki ste jih naredili?

Slike, ki so jih našli v mojem osebnem računalniku, so bile v osebnem računalniku zato, ker službenega nisem imel. Polovica slik so posnetki epileptičnih napadov. To je za intenzivista zelo pomembno, ker se na temelju tega, kakšen je epileptični napad, odločamo, ali potrebuje še eno operacijo glave, ali slikanje glave, ali pa nič od tega, temveč bo dobil terapijo.

Ali to delajo vsi zdravniki?

Tisti, ki so prizadevni, to delajo. Saj smo te posnetke tudi gledali, da bi se pri zdravljenju skupaj pravilno odločali. Pokazali smo jih kolegom, ki se ukvarjajo posebej z epileptičnimi bolniki. Druga polovica posnetkov pa so slike zanimivih patologij. Za učenje. Teh slik še nisem uporabil za nič. Sodišča to ne zanima in imam vtis, da ga nič ne zanima. Če bi nameraval slike uporabiti, bi poskrbel, da bi bil bolnik anonimen.

Kaj pa recepti, ki ste jih predpisovali svojim najbližjim? To si človek zelo težko predstavlja. Kako naj bi glede na obtožnico to šlo: da ste neki gospe, starejši od 80 let, na primer, predpisali neko pomirjevalo, šla ga je iskat v lekarno in nakar naj bi se z vami skupaj zadevala? Karikirano povedano, pa vseeno.

(smeh). Ja, tako to interpretirajo. Nobeno zdravilo ni bilo predpisano brez jasne indikacije. Na kratko, vsi tisti, ki sem jim zdravila predpisal, so jih tudi potrebovali. Vmes so bili antibiotiki, zdravila zoper maščobe v krvi, za znižanje krvnega tlaka in podobno. Ni pa med njimi nobenega narkotika. Za vsako zdravilo lahko točno pojasnim, zakaj ga je bolnik potreboval. Tukaj ni kaj dodati. Tu ni moč govoriti o kaznivem dejanju. Iz teh neutemeljenih očitkov se vidi bes policistov in želja, da se mi hudo maščujejo za to, ker sem pričal zoper njihovega bivšega šefa.