Gostitelja sta razložila, da je hišo tam čez zgradil poštar z nezaposleno ženo, in čeprav ima Švica visok standard, poštarji vendarle nimajo pravljičnih plač. Ko je gospod zahteval uporabno dovoljenje ali nekaj takšnega, so prišli z občine in mu hišo zaplenili. Seveda ni mogel dokazati, od kod mu denar, izgovarjal se je na dediščino, ki pa nikakor ni zadoščala niti za del novogradnje.
Švici ni mogoče očitati, da se spravlja le na poštarje, ker je po stopnji koruptivnosti med najmanj problematičnimi, le nekaj mest za Dansko, Finsko, Novo Zelandijo in Norveško, ki po letošnjih (in tudi siceršnjih) podatkih veljajo za najbolj poštene na svetu. Transparency international nas na začetku vsakega leta razveseli z lestvico grešnikov in Slovenija je, žal, še za eno mesto slabša kot lani. Zbrali smo 56 točk (100 pomeni ničelno korupcijo), evropsko povprečje je 65, to pa pomeni, da smo v svetovnem merilu na 42. mestu, skupaj s sosednjo Italijo in še kom. Zadnja je Somalija z 12 točkami. Ko smo bili pred desetletjem na 35. mestu, je bil jok in stok … Čez palec to pomeni, da v naših javnih institucijah letno ponikne 7,5 BDP ali 3,5 milijarde evrov. Si znamo preračunati, kaj vse bi lahko uredili za ta (naš davkoplačevalski) denar? No, recimo, da bi del te vsote na ta ali oni način vendarle izpuhtel, saj tudi najbolj poštene države ne presegajo 90 točk na lestvici koruptivnosti (Danska 90, Švica 82), se pravi, da bi nam, če bi znali korupciji stopiti na prste, ostalo od dve do tri milijarde čistega. Hahaha!?
Za izumitelja sistemske korupcije v javni upravi velja car Peter Veliki, ki je nastlal številno slabo plačano administracijo in ji naročil: znajdite se. In so se – če so državljani hoteli storitve, so morali nekaj odriniti tudi njim. Ne gre torej le za korupcijo velikih razsežnosti, ki jo lahko izpeljejo le elite, temveč za vsakdanje drobno izsiljevanje – če daš, dobiš, če ne … pa nič. Ko se ta način zagrize v ljudsko tkivo, ga je težko izkoreniniti z ukrepi čez noč. Jasno je, da je največ korupcije v najrevnejših državah z najbolj pokvarjeno vladavino. »Tam, kjer so vladavina prava, neodvisni mediji in civilna družba oslabljeni, korupcija cveti,« sporočajo bojevniki proti korupciji. Saj ni treba posebej omenjati, da smo še pred nedavnim zbirali za plače novinarjev STA, da RTV in vladavine prava niti ne omenjam. Koliko zadev, kjer je šlo za ogromne podkupnine, je sodni sistem privedel do konca, koliko denarja je bilo vrnjenega v proračun, kdo vse sedi? Večina odmevnih zadev je zastarala, kar je sistemski kriminal: urejene države namreč našega načina zastaranja ne poznajo. Ko je zadeva enkrat na sodišču, so zastaralni roki ustavljeni. So si oblastniki priredili (za vsak slučaj) pravosodje zase? Če jim slučajno zdrsne? Ker bodo potem odvetniki, ki jih bodo branili, služili ogromne honorarje, ko se bodo trudili, da bo zadeva zastarala. Ne spomnim se, da bi sodniki, ki stavkajo, kdaj ognjevito predlagali spremembo tega sistema. In ne spomnim se, da bi zdravniki (razen nekaterih, na prste jih lahko preštejemo), ki prav tako stavkajo, pokazali na zaslužkarje med seboj in na sistem, ki dopušča velike provizije v javnem naročanju. Pa ne gre le za operacijske mize in žilne opornice.
KPK, ki mu ljubkovalno rečemo tudi brezzobi tiger, je vladi že dal na mizo osnutek resolucije za boj proti korupciji. Upam, da je v njem tudi preizkušeni švicarski sistem – od kod vam denar za vse, kar imate? Politični veljaki so sicer dolžni prijavljati svoje premoženje, a koliko je v teh papirjih resnice? V lokalnem okolju prekleto dobro vemo za vile, jahte, maseratije politikov in državnih uslužbencev, prav tako lahko najdemo na spletu, koliko kakšen politik ali uradnik zasluži. Primerjavo med »prihodki in odhodki« lahko izračuna celo osnovnošolec, prepisovanje premoženja na sorodnike in prijatelje, ki tudi nimajo nobenih velikih virov dohodkov, pa lahko odkrije povprečno inteligenten srednješolec. Tudi to, kako se po različnih obvodih financirajo posamezne politične stranke, ni nobena skrivnost. Le tistega, ki bi začel uradno ugotavljati, »od kod jim vse to«, nikakor ne najdemo.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
