Vržejo ga stran, prebežniki ... belega, še mehkega. To mi ni všeč. Prav nič kulturno se ne obnašajo. Vsak dan to gledam. Pa imam ves čas pred očmi svojega sina, ki je njihovih let, kako bi bilo, če bi moral zapustiti svoj dom, zavetje, vse znano in zbežati v tujo deželo. Med tujci nemočen in sam. Sem ga vzgojila tako, da bi vrgel beli kruh stran? Mogoče, ne vem, upam, da mi ne bo treba vedeti. Sem pa skoraj prepričana, da ne bi vrgel stran še bele polivinilaste vrečke. Če bi se najedel belega (kruha), bi ga zdrobil za ptičke in živali. Ko sem že pri sinu – smo ga oblekli v oblačila, ki jih odvržejo njegovi vrstniki, ko prečkajo mejo. Opravičujem jih pred jeznimi sosedi, ki jim videno ni všeč. Da so mladi, da jim je vroče, ko bežijo ... Zimska bunda znane znamke s kapuco in umetnim krznom greje zdaj mojega sina istih let, kot so fantje, ki prečkajo mejo. Ki iščejo boljši svet. Boljše življenje. Ga bodo našli?
Zvečer se skrivajo v grmovje, ko se z domačini sprehajamo po vasi, ki je nedaleč stran od italijanske meje. Nikoli ne vemo, ali je šakal, divji prasec ali, kot jim grdo rečejo, »ta črn«. Mesece nazaj so bili pogumnejši in so se sprehodili čez mejo pri belem dnevu, zdaj so začeli hoditi, ko se znoči. Ženske z otroki še nisem srečala, mlade fante, godne za vojake, pa srečujem skoraj dnevno. Vseeno, ko gledam njih, vidim svojega fanta. Kaj če kot v Ukrajini in v Rusiji nekega dne prejmemo ukaz, da fantje, starejši od 16. leta, ne smejo zapustiti države, da jih bodo uporabili za vojake? Kaj če bodo ti fantje, ki jim dajemo beli kruh, ki prečkajo našo mejo, nekoč njihovi sovražniki v vojni? Oni dan je po večmesečnih pripravah naredil enega najtežjih izpitov. Dneve in noči se je učil v kleti, z upanjem v boljši jutri. Zvečer, kadar sedemo pred televizijo, se, sploh če smo skupaj, izognemo novicam o vojnah. Najraje gledamo dokumentarce o manj obiskanih deželah ali junakih, ki zmorejo živeti po svoje, na svoje. Tako bi živel tudi moj sin. In ker je vzgojen v domoljuba, bi, če bi bilo nujno, naredil vse za svojo domovino. Vzel bi puško in nas branil. In to našo zemljo, kjer se je rodil. To nosi v genih. Ampak rad bi živel, je rekel. Tudi ti fantje, ki so se izognili vojnam v svojih deželah in se sprehajajo mimo naših vasi, tako mislijo. Radi bi živeli.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
