Takole je pisalo: »Spoštovana ga. Katarina, upam, da ste danes dobro. Redno berem vašo kolumno Onkološka bolnica št. 6196. Dopade se mi vaš stil pisanja, ki je oseben, odkrit, skoraj brez tabujev in še vedno vljuden do vseh. Preberem, če jih zasledim, tudi vaše kolumne v drugih medijih, ki pa niso vedno vljudne in prizanesljive, kar pa me razžalosti, ker menim, da ste v biti dobra oseba. Vendar imam občutek, da vas zastopim. Po tem, ko sem v Jani prebral vašo zadnjo kolumno in stavek 'nočem antidepresivov …,' me je to noč spreletela misel, da bi vam rad pomagal pri izboljšanju vašega počutja. Pomagati je mogoče le, če se odločite, da sprejmete ponujeno pomoč. O tem bi se radi pogovorili z vami, jaz in moja soproga Ivanka Janika Kržič, ki je edina certificirana izvajalka terapije s pomočjo konja po HBM-metodi v Sloveniji, trenutno je v jahalnici s konji in ji še nisem povedal, da pišem to pismo. S HBM-metodo lahko pomagamo pri izboljšanju najbolj zahtevnih in kompleksnih nevroloških in psihičnih stanj, probajte, nimate česa izgubiti.«
Pojma nisem imela, kakšno terapijo s konji je imel pisec pisma, gospod Edi, v mislih. Tudi nisem navajena, da mi neznanci nesebično ponujajo pomoč. Med prebolevanjem bolezni me je veliko ljudi, ki sem jih dolga leta imela za prijatelje oziroma nekatere celo za družinske člane, pustilo na cedilu. Nekateri celo brez besed slovesa. Jaz sem zbolela, oni pa so izginili. Verjamem, da niso prenesli bremena bolezni, čeprav diagnoza rak ni bila nikoli njihovo breme. Za nikogar izmed njih mi ni žal, žal mi je le za svoje razmrcvarjeno srce, ki še vedno neumorno kot psiček poskakuje v mojih dlaneh in čaka, kdo od mimoidočih mu bo vrgel žogico. Mir, kuža, sedi.
Do konjev gojim občudujoče strahospoštovanje. Ker sem mestno dekle, nisem imela veliko stikov s temi ogromnimi občutljivimi bitji, sem si jih pa želela. Ravno včeraj, ko sem v Vevčah pila kavo blizu svoje službe, so se nenadoma mimo lokala sprehodili trije krasni konji z jahalkami v sedlih. Vse tri so bile mlade punce z dolgimi svetlimi lasmi in so živahno poskakovale v ritmu konjskega koraka. Kot uročena sem strmela vanje, poznopopoldansko sonce se je uprlo v gladke hrbte konjev, da so se svetili, kot bi bili iz zlata, ena izmed jahalk je v rokah držala vrv in z njo za sabo vlekla gospodično v kratkih hlačah, ki je bila na kotalkah. Si predstavljate? Tri jahalke so za sabo vlekle še eno, ki se je kotalkala. Krasen filmski prizor, ki bi bil brez teh čudovitih živali nekaj čisto običajnega.
Pred nekaj leti sem prišla na idejo, da bi tudi mi imeli konja. Oziroma konj bi živel v hlevu blizu našega doma, jaz in moji otroci pa bi hodili k njemu ter zanj skrbeli. Na srečo konja, ogromnega črnega vranca, ki je bil v znančevi lasti, nismo takoj kupili. Na mojo željo smo se domenili za mesec dni poskusnega najema. Konj je velika odgovornost, tega sem se tudi brez izkušenj zavedala, in mesec dni se mi je zdel primeren čas, da skupaj z otroki ugotovimo, ali smo kot družina tega sposobni. No, pa nismo bili. Žrebec je bil občutljiv, čustveno zapuščen, niti svojega imena ni imel. Oziroma nekje med hlevskimi prodajami so prodajalci pozabili tudi njegovo ime. Moji otroci so ga klicali Crni, bil je energičen, mlad črn žrebec, potreboval je dobrega in izučenega lastnika, ki bi ga znal obvladati, to pa jaz nisem bila. Pse in mačke obvladam, konjev pa ne. Po enem neumnem incidentu, ko se je žrebec nenadoma strgal z uzde in jo besno podurhal v neznano, meter mimo mojih prestrašenih otrok, sem zaključila s tem nevarnim eksperimentom. A na konje nisem pozabila. Tiha želja po stiku s temi nebeškimi bitji je še vedno tlela. In zdaj mi neznani gospod Edi ponuja terapijo z njimi. Za hipoterapijo, zdravljenje s konji, sem že večkrat slišala, poznam tudi ljudi, ki so hodili nanjo. Vem, da je dobra za ljudi, ki imajo različne gibalne motnje, prav tako druženje s temi živalmi pozitivno vpliva na otroke in odrasle, ki imajo nevrološke okvare. Znanka, ki ima multiplo sklerozo, redno hodi na tovrstno jahanje in pravi, da se po času, preživetem v menaži in na konju, počuti bolje. Ampak kako naj bi konji pomagali meni, ki imam oziroma sem imela raka? (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
