Mnenja

Ni mi vseeno: Je danes in bo jutri

Majda Juvan
29. 9. 2023, 08.00
Deli članek:

Pred dnevi sem v večerni pogovorni oddaji na HTV naletela na zanimivo pravno dilemo. Tako veliko, da je v pripravi zakon, ki jo bo rešil. Gre za vprašanje, komu po ločitvi pripadajo hišni ljubljenčki.

revija Jana
Majda Juvan

Priznam, doslej na to pravno praznino nisem niti pomislila. Pa bi lahko. Na bližnjih pohodniških poteh v resnici srečujem več posameznikov v družbi z enim ali več psi kot z ljudmi. Tudi njihov pogovor s štirinožci teče precej bolj umirjeno, kot bi z ljudmi. Vprašajte mojega moža. Šalo na stran in nazaj k debati.

Nekateri udeleženci pogovorne oddaje so strastno zagovarjali zakonsko ureditev, drugi so bili proti temu, da se v  ločitvenih pravdah status hišnih ljubljenčkov izenači s statusom otrok. Kar pa, po anketah sodeč, že sedaj zagovarja kar 85 odstotkov Američanov! Verjetno tudi zato, ker lahko pravdanje za štirinožce bivša zakonca stane zelo veliko dolarjev. Če jih imajo. O psu na sodišču? Potem tudi o mačkah, kuščarjih, zajčkih, zlatih ribicah …? 

Tole naše življenje res postaja čedalje bolj zapleteno. Vedno manj je zdrave pameti in čedalje več norega zanašanja na vejice in pike. V pravilih, zakonih, ustavi … Življenje pa gre svojo pot. 

Imam znance, ki nimajo vnukov. In so zaradi tega zelo nesrečni. A ko si poskušam predstavljati svet in življenje v prihodnosti, priznam, da jim kar malo zavidam. In sem zgrožena nad kratkovidnostjo, s katero našim vnukom tlakujemo pot v pekel. Bodimo iskreni, kaj dosti več kot kakšno desetletje ali dve naprej niti nočemo videti. Sploh v tistem delu človeštva, ki ima vsega dovolj in ga skrbi le to, kako povečati dohodke, se zibati na jahtah, uživati, leteti danes sem, jutri tja … Recimo, da je naš svet tako videti od tam, kjer je zelo drugače.

Ko se je v 20. letih prejšnjega stoletja rodila moja mama, sta bili na Zemlji dve milijardi ljudi, manj kot sto let pozneje, v času mojih vnukov, pa nas je blizu sedem milijard. Če bi jih jaz dočakala sto, bi se število prebivalcev samo za časa mojega življenja povečalo s treh na deset milijard. In če imaš vnuke, če ti možganske celice še vsaj za silo migajo in skušaš videti naprej, ti podatki niso nekaj, ob čemer bi prhnil in si rekel, kaj me briga, saj me več ne bo. Podnebne spremembe, lakota, naravne katastrofe. Da o vojnah, ki jih po svetu sprožajo preračunljivi geo- in politični strategi, niti ne govorim.

Marsikje je že zdaj nevzdržno. Za zdaj ljudje v glavnem bežijo pred nasiljem in lakoto. Do leta 2050 pa bo v Evropi tudi že okoli 250 milijonov podnebnih migrantov. Saj nam je menda vsem jasno, da tega trenda ni mogoče ustaviti. Ni vaške straže, ki bi jih ustavila. Ni denarja, ni ovir, ki bi to preprečile. Boj za preživetje je nepremagljiv. Ljudje bežijo. Tudi jaz, tudi najglasnejša SDS-ova protimigrantska aktivistka Anja Baš Žibert bi bežali, če bi najinim grozili lakota in smrt. Tja, kjer je celo za živali poskrbljeno bolje, kot je doma za otroke. Zapiranje meja je rešitev za bedake. Prihodnje strategije pa za veliko pametnejše, kot so ti v našem parlamentu.  

Zgodovina se ponavlja. Ko polja več ne rodijo, ko vode usahnejo, ljudje bežijo. Zaradi podnebnih in naravnih nesreč so ob koncu bronaste dobe z današnjega Bližnjega vzhoda bežale takrat najbolj cvetoče civilizacije. In zaradi lakote in iskanja novega prostora pobijale vse pred seboj. Bilo je krvavo. Si želimo kaj podobnega?

Ali obnemiš in občepiš in se prepustiš usodi ali pa pomisliš na potomstvo in poskusiš priti tja, kjer je vsaj od daleč videti življenje lepše in lažje. Ker vsi ljudje si zase in svoje želimo upanje ter lepši svet. Ki pa bo, če se ne želimo pobiti, drugačen od današnjega.

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!