Nimam pojma, kaj se je zgodilo, zakaj in kdaj, ampak že nekaj časa se vsak večer vrine med naju. Včasih mi za kakšen trenutek preseda in iščem luknjo, da bi se skrila pred njim. Že samo za te moje misli me potem krivi slaba vest. Po svoje ga imam res rada, ampak poskušajte me razumeti, prosim. Če bi vi kakšno leto vsak večer ne glede na uro, stanje in okoliščine morali jesti torto, bi se je najbrž tudi naveličali.
In takoj razkrijem tega tipa, ki ga tudi vi, dragi bralci in bralke, že poznate. Ima brčice, vedno prijazen nasmeh in najraje na svetu peče kruh. Seveda, Mišmaš!
Zdaj bi me morda opomnili, da je Janek človek rutine. In to kakšne! Ampak tudi Janek se z leti malo spreminja, pridobiva izkušnje in včasih opusti kakšno drobnih navad. Ampak branje te knjige traja že skoraj eno leto. Prav vsak večer. Pravzaprav to sploh ni njegova težava, ampak bolj moja, pa okolice. Janek se zvečer spravi v posteljo, vzame s poličke knjigo, si poravna vzglavnik in tudi odeja je brez gub, potegnjena do vratu. Opazuje me z velikimi očmi in skoraj angelskim nasmeškom na obrazu. Vam povem, če bi ga videli ... veliko ljudi bi si zaželelo takrat biti na mojem mestu. No, vsaj tako mislim. Tisti trenutek me prešine misel, da bi mu tudi stokrat prebrala knjigo, če bi si želel. A tega mu vseeno ne bom povedala naglas, hehe.
Tudi sinoči se je tako lepo zapakiral v postelji. Odprl je knjigo, da bom začela brati, potem pa poskočil v postelji in vzkliknil: »Ni prava!« No, res ni bila prava. Ima namreč dve knjigi Pekarna Mišmaš. Prijateljica Andreja iz Gorenjske mu je podarila čisto novo in zraven napisala še nekaj ganljivih besed. S police je vzel svojo staro knjigo in zlezel pod rjuho. Lahko bi mu razložila, da sta obe popolnoma enaki in da je vseeno, katero bi brala. Pa vem, da tega ne bi mogel sprejeti.
Opazujem ga, kako z očmi sledi vrsticam. Včasih položi prste ravno tam, kjer berem. Potem ga moram narahlo potrepljati po rami, umakne jih in me nagajivo pogleda navzgor. Na koncu je zelo zadovoljen, pomirjen, vesel … In si včasih rečem: no, tudi to sem opravila za danes. In včasih sem ravno tako zadovoljna kot Janek.
Včasih pa, kot rečeno, opusti kakšno svojih navad. Večinoma takrat, ko tudi sam ugotovi, da druge možnosti pač ni! Tako so v teh dneh v njegovi službi v varstveno-delovnem centru, na srečo, pridobili novo delo. Zaposleni so vedno zaskrbljeni, kadar jim različni delodajalci odpovedo sodelovanje. Naši otroci pač niso sposobni opravljati prav zapletenih delovnih operacij, zato pa tiste preprostejše opravijo najnatančneje na svetu. K sreči se še vedno najdejo prijazni lastniki podjetij, ki so jim pripravljeni ponuditi delo.
Tudi Janek se je moral privaditi na nove postopke pri delu. Pa ne samo on, temveč vsi njegovi prijatelji. Tokrat je menda v španoviji z Marijo. Španovija? Hitro sem pogledala v slovar za razlago, ker ne želim pisati besed, katerih ji ne razumem natančno. V nižjem pogovornem jeziku to pomeni samo poslovno sodelovanje, piše tam. Meni je ljubša (beseda) španovija kot pa npr. kooperacija, kolaboracija, koprodukcija, participacija …, pa vam?
Kakorkoli, Janekovi Mojca in Sandra sta mi oni dan navdušeno povedali, da je Janek takoj usvojil novo delo, in tudi jaz sem ga videla, da je bil zelo ponosen nase. Fant, kako lepo se včasih drobne reči zložijo in na koncu ugledaš lepo sliko!
Za piko na i so imeli v delovnem centru piknik. Ali prvo skupno srečanje po počitnicah. Na dvorišče so prinesli mize in stole in v prelepem zgodnjejesenskem dnevu posedli skupaj. Tudi dobrote na mizi so bile za piknik, saj drugače pač ne gre. Prepričana sem, da so bili vsi Janekovi prijatelji navdušeni nad posebnim kosilom. Janeka se je veselje držalo še tri dni!
Ko sem zapeljala po spodnji cesti pod zavodom na igrišče, kjer čakam Janeka, sem videla okoli mize na dvorišču to veliko (njegovo drugo) družino, ki mu res pomeni največ! Njegove starejše in (redke) mlajše prijatelje in prijateljice, nekatere s sivimi lasmi, deklice v rožnatih oblekah, naše odrasle otroke, ki jim bolezni, stanje, genetika … krivijo hrbet in šibijo noge … Toliko različnih ljudi, toliko različnih zgodb, toliko različnih usod …
Ali pozna kdo od vas, dragi najini bralci in bralke, besedo, ki bi opisala tisto, kar se je dogajalo v mojem srcu in duši? Ki bi opisala ganjenost, otožnost, skrb, žalost, pa tudi veselje, upanje, zaupanje …
Ja, res, prav imate. Morda je ta beseda življenje. Moje življenje!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
