Svetovna zdravstvena organizacija je po enem samem dnevu izgorelost izbrisala s seznama bolezni. Vpisala jo je 27. junija, izbrisala pa 28. junija 2019. Menda zato, ker bi ohlapno razumevanje tega stanja lahko marsikatero zdravstveno blagajno spravilo na kant. Zdravljenje lahko traja tudi več let. In izgorelost ni bolezen, ki bi jo bilo tako lahko diagnosticirati kot vnet slepič ali žolčne kamne. Simptomi, slika, operacija.
Oboje se mi je pritaknilo že v mojih 20. Eno po rojstvu prvega, drugo pa drugega sina. Če bi to bilo danes, bi moj mož med mojimi »špitali« in okrevanji ne le malo izgorel, ampak pregorel. Za vse je bil sam. Za takšne primere takrat dopusta ali bolniške za očete še ni bilo. Ker smo imeli otroke še v času, ko so naši starši še bili po službah, niti oni niso mogli vskočiti. Tudi pozneje se nama je zapletalo. Takrat bolj meni kot njemu, ki je bil veliko službeno odsoten. Včasih je bilo res vsega preveč. Nemogoč novinarski delovnik, njegova potovanja v tujino, logistika vrtec, šola, dom … A smo preživeli. Mulčka in midva. In še smo tukaj. Morda celo nekoliko odpornejši proti vsem tegobam in težavam, kot bi bili brez tistih prejšnjih.
So diagnoze in so diagnoze. Ene take očitne, jasne, druge malo manj. In izgorelost gotovo sodi med te druge. Na kliniki Mayo so takole opredelili simptome: cinizem, brezvoljnost, nezadovoljstvo, nepotrpežljivost, pomanjkanje energije in vizij, prenajedanje, nespečnost. Vsaj v polovici naštetega se tu in tam gotovo vsi najdemo. Diagnostika gotovo ni preprosta. Poleg tega pa, bodimo iskreni, nismo vsi deloholiki. Na spletu in še posebej na forumih je mogoče zaslediti vse mogoče. Od nasvetov bleferjem do razlage elementarnih pravic. Češ, pojdi k svojemu zdravniku in zahtevaj mesec dni bolniške. Mora ti jo dati!? No, ja.
Sodeč po uradnih podatkih pri nas niti približno ni toliko izgorelih, kot bi človek, glede na količino pisanja o tem stanju, mislil. Tako je bilo pred dvema letoma. 120 tisoč ljudi se je zdravilo zaradi bolezni dihal, pri 13 tisočih so diagnosticirali raka, 800 pa so zdravniki diagnosticirali izgorelost. Zakaj je potem izgorelost tak problem!? Zakaj bi jo iskali, če je ni? Del odgovora je gotovo v široko zastavljeni simptomatiki, drugi – se bojim, da celo pomembnejši – pa v trženju terapevtov in preparatov, ki naj bi to izgorelost ljudem pomagali prebroditi. Več je je – izgorelosti namreč – višji so zaslužki.
Če boste poguglali pojem izgorelost, boste hitro ugotovili, o čem govorim. Velika večina zapisanega na to temo so oglasi. Oziroma nabor člankov se zelo pogosto začenja z zelo jasnim »sponzorirano«, nadaljuje pa z zapisi farmacevtskih firm, raznih združenj, društev psihoterapevtov. Promocija je pomembna reč. Saj spremljate polemike med pravimi in manj pravimi, bolj mimogrede »narejenimi« psihoterapevti. Z donosno prostočasno psihoterapijo bi se mnogi ukvarjali. Vplivneži, znani obrazi, kdorkoli … Skratka amaterji s polnimi žepi na spletu pridobljenih »certifikatov«. Posel je posel. Cena 45-minutnega pogovora je od 75 pa do 120 evrov.
A kaj naj človek v stiski, če pa na »uradnega« psihiatra čaka leto in več!? Menda se pišejo nova pravila, kdo kaj lahko, kdo je kvalificiran, kdo je šarlatan. Teh, ki so pravočasno ugotovili, da se denar, vložen v poceni certifikate in samoreklamo, povrne hitreje, kot bi se tisti za nekaj let študija na fakulteti, gotovo ni malo. Nadzora pa nobenega.
Saj veste, vse je v glavi. Tistega v stiski in terapevta. Kakršnega že. Je pa vseeno prav, da ljudje vedo, komu in zakaj dajejo svoj denar. In komu se vsaj približno sanja, kako jim pomagati.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
