Skrivnost, nerazvozljiva in docela čudna skrivnost bo ostala zgodba predvsem v delu, ko ostanejo na tleh, sicer ne čisto skupaj, do smrti povoženi in v krvi zmcvarjeni vsi trije medvedji otroci; sicer nič več prav majceni, saj so bili ob smrti stari že pet mesecev, in petmesečni medved sploh ni več tista drobcena puhasta zadeva, ki jo – sicer v drugem fizičnem stanju – tako obožujejo vsi otroci po svetu. Skrivnost bo ostala predvsem v tem, kaj so tam, kjer se je zgodilo, med avtocestnim priključkom Vransko in predorom Ločica, na avtocesti sploh počeli, kajti tam jih sploh ne bi smelo biti. Nikakor ne bi smeli biti tam sredi ceste, ker se ve, kako so tam okoli speljane varne živalske poti. So morda pobegnili mami in se izgubili ali pa se je morda zarolalo mami, a je še ušla nesreči, otroci pa niso bili dovolj urni? Tega zadnjega seveda ne verjamem. Vsekakor bi mama obvezno ostala tam, kjer se je zgodilo. Medvedje mame v nobenem primeru ne puščajo svojih otrok na cedilu.
Kakor koli. Tedaj, ko so medvedja trupelca drugo za drugim odkrili na tistem nesrečnem odseku avtoceste, mame ni bilo ne videti ne slišati nikjer; domnevalo pa se je seveda, da bo medvedka otroke še iskala.
In res jih je. Ves čas, ves dan do večera in najbrž tudi čez noč in vse jutro jih je obupano iskala, pravzaprav upajoče iskala. Morda pa jih le najde in bodo šli potem spet skupaj naprej po svoji poti?
Sreče ni bilo. Naslednje dopoldne so čisto tam blizu, na isti avtocesti, našli povoženo tudi njo, mamo. Pravkar je najbrž le zavohala njihove sledove in nič je ni več moglo spraviti od tam. Ne vemo sicer, ali medvedje mame zavohajo tudi kri svojih otrok in v njej sporočilo, da se je z njihovimi otroki zgodilo nekaj strašnega. Kakor koli že, vedela je, da so otroci najbrž tu nekje v bližini in da jo nujno potrebujejo. In ona njih, seveda, in bilo ji je čisto vseeno, kaj se bo pri tem z njo zgodilo.
Potem je nekoč zjutraj ali dopoldne tudi zanjo prišel končni trk. Tisto strašno ukrivljanje pločevine ob njenem kožuhu, veriženje njenega trupla in takoj zatem smrt.
Pravzaprav ne smrt. Reči je treba: končno spet srečanje z vsemi tremi izgubljenimi otroki. Sicer v drugačnem fizičnem stanju kot poprej, a fiziko je pravzaprav treba pri tem odmisliti. Lahko namreč le upamo, da so medvedji bogovi tam nekje v kočevskih gozdovih z umrlimi medvedjimi družinami usmiljeni. In jim omogočijo, da se tako ali drugače le spet stisnejo drug k drugemu.
Zbogom, kosmatinci.
In ko smo zadnje dni že pri spomenikih: vsa, zlasti severna, pa tudi že preostala Evropa je zlasti v prestolnicah že posuta z imenitnimi živalskimi spomeniki. Na Danskem, če ni bilo morda na Nizozemskem, sem že pred dolgimi desetletji v središču prestolnice navdušeno postala ob debeli svinji v naravni velikosti in za njo je drobilo nekaj svinjskih otročajev: bili so, kot temu pravimo, za požret' ljubki. Po tistem sem videla še veliko drugih spomenikom živalim in vsi so bili od sile.
Hej, župan Janković! Kaj pravite na idejo, da bi v Ljubljani postavili spomenik naši medvedki s tremi otroki? Vsi meščani in vsi drugi, tudi številni tuji turisti, bi si ga z navdušenjem ogledovali. Saj gre navsezadnje za Slovenijo, medvedjo deželo! In končno bi bil to tudi prvi spomenik v zadnjem času pri nas, ki si ga ne bi lastili ne naši ne njihovi. Medvedje so naši.
***29 medvedja zgodba***
