Z vsakim dnem, z vsakim dokazom, da nimamo svoje pameti, se Slovenija bolj pogreza v morečo mlakužo svoje majhnosti in nepomembnosti.
V svetu, ki je vse prej kot prijazen, v svetu, kjer vsak, ki ima minuto časa – s papežem na čelu – govori o tretji svetovni vojni, nekateri naši kot podlasice čakajo na priložnost za svojo majhno domačo vojno. Na primer: zaradi bližnjega referenduma o družinskem zakoniku bosta Zevnikova in Primc za katoličane tako pomemben adventni čas spremenila v politično kampanjo. Delata se, kot da ne poznata nobenega geja ali lezbijke, nobene istospolne družine. Seveda jih poznata. Saj jih vsi. Če jih pa res ne, bi morala biti tiho kot miši. Saj ljudje, ki nimajo pojma, kje in s kom živijo, ne bi smeli drugim soliti pameti! Ker pač nimajo pojma.
A pri nas smo nori in brez lastne pameti. Kakšen vodja se vedno najde. Janša bi recimo prepovedal burke. Z zakonom. Slišal je, da nekaj podobnega poskušajo tudi drugje. Verjetno upa, da smo že pozabili, kako je leta 2006 kot predsednik vlade v Savdski Arabiji novačil tuje investitorje. Takrat ga ne burke in ne islam niso motili. Denar je denar. Prav dosti ga očitno ni nabral, pa čeprav je bila z njim tudi Urška, takrat še Bačovnik. Kdo ve, ali jo je peljal tudi v kakšno džamijo. Če jo je, se bo spomnil, kako se je morala zaviti v ruto. Iz spoštovanja do njihove vere in hrama. Glede na to, da v zadnjem času tudi doma obiskuje verske obrede, verjetno ve, da tudi k naši maši ni mogoče v kopalkah. Pač iz spoštovanja do naše vere in božjega hrama.
Če pa komu vendarle še manjka kak kamenček v mozaiku za nadaljnje klanje, naj počaka na knjigo Igorja Omerze. Že nekaj časa ga niso vabili v osrednje medije. Zdaj bo spet priložnost. Kot božji dar mu je na mizo padla Repetova biografija Milana Kučana. Že piše. Kučana je našel čisto povsod. Med vsemi možnimi krti, špijoni, barabami in lopovi. Povsod tam, kjer ga Repe ni iskal. Ali pa ga pač ni našel. Res je, ni nam pomoči. Samo da se nam ni treba ukvarjati s pravimi izzivi.
Zadnjič sem naletela na proslavo ob 24-letnici padca Vukovarja. Ne vem, kaj vse so drug z drugim počeli Hrvati v dneh in tednih pred njo, a proslava je bila nekaj, kar bi si naši levi, desni, in če je še kakšen vmes, morali nujno ogledati. Samo napovedovalec in pesmi. Niti enega politika, ki bi nabijal, kakšni domoljubni heroji so naši in kakšni naciklerokomunisti so vaši, niso pripustili na oder. Delovalo je slavnostno in pietetno. Pa je Vukovar zelo huda in žalostna zgodba, ki bo še dolgo delila. A ne na proslavi. Celo Hrvati so zmogli.
Mi pač ne. Komu mar za dobrobit in prihodnost Slovenije. Politik hoče oblast, vpliv in denar tukaj in zdaj. Begunska kriza je pravi božji dar. Vsaka naša vlada bi zmrznila. Vsaka! Mar je Bruslju za Slovenijo. A nič zato. Razmere so pravi raj za opozicijo in streljati je treba z vsemi topovi. Vse prav pride. Burke, Kučan, Omerza, tudi Leljak ne more biti prav daleč.
A meni je vsega dovolj. Pa kaj naj pričakujemo od teh, ki ne vidijo dlje od lastne riti? Ena sama preračunljivost. Komu mar, kaj je res, še manj, kaj bo jutri. Nabijem tega, podkupim onega, s plače 6000 tisoč preskočim na 20.000 …
In potem se nam dogajajo Baričiči, Jazbeci, Ravniki, Bavčarji, Zidarji, Narati, Mišiči in politiki, ki jih je negativna selekcija že tako zdesetkala, da mnogi po nogiranju iz domače politike ne morejo ne v Bruselj ne za svetovalce v blazno ugledne mednarodne institucije. Večina bivših ministrov, predsednikov propadlih strank, poslancev je menda med njimi. Vsaj tako pravijo.
Če je to res, nam marsikaj pove o teh institucijah. A, žal, tudi o EU in naši prihodnosti. Pa še to: Baričič je bil v. d. direktorja UKC približno pet mesecev. Za ta čas bo pokasiral približno 15 tisoč evrov neto. Kakšnih 15 povprečnih plač medicinske sestre! In nič, čisto nič se mu ne bo zgodilo. Pa še recite, da nismo nori!
