Mnenja

Otroci na oni strani ograje

Sonja Grizila
5. 11. 2015, 09.47
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Prejšnji teden smo se nagledali in naposlušali zgodb o otrocih, da nas je kar glava bolela.

Od žalosti, jeze, zgroženosti, usmiljenja  in kar je še takšnih občutkov.  Pa čeprav naj bi otroci vzbujali predvsem ganjenost in  naval najlepših možnih čustev.

Do konca so nas dotolkli v večernih poročilih,  ko so nam z opozorilom,  da so prizori hudi, kazali nekajletne malčke, ki so jih potegnili iz mrzlega grškega morja in so jih zdravniki skušali oživiti. A so bili večinoma prepozni.  Pred našimi očmi se je begunska družina prepolovila – mama je izginila v valovih, petletni sinko je izdihnil v zdravnikovem naročju, obupani oče in mala hčerkica pa sta šla srečni prihodnosti, ki naj bi bila nekje v Evropi, naproti. Naslednji dan me je poklicala ogorčena ženska, češ da pišemo sladkobno o beguncih, nič pa o tem, zakaj  se moški vendar ne  borijo za svojo državo, namesto  da bežijo,  in zakaj v mrazu s seboj vlačijo otroke, o tem naj pišemo, pa o smeteh, ki jih puščajo naokoli, podarjena oblačila pa da nespoštljivo sežigajo.  Ampak ob njih se grejejo, spoštovana gospa,  v dežju so na prostem, lačni in prezebli, sem skušala prekiniti telefonsko kanonado.  A se ni dala. V tej številki Zarje lahko preberete, kaj so o beguncih povedali prevajalci, tudi sami nekdanji begunci, in novinarji, ki so nenehno med njimi.  Najbrž ste tudi prebrali, da zdaj že vse evropske države, ki jih je zadel begunski val, razmišljajo o ograjah. Tudi naša seveda.  Kam, pri vragu, pa bi jih postavili? Mar na neko daljno obalo, preden se  begunci za drag denar natlačijo v gumijaste čolne, vedoč, da morda sploh ne bodo prišli živi do obljubljene dežele?

Prejšnji teden nas je glava bolela tudi zaradi referenduma o družinskem zakoniku. Ene zato, ker so se kar pretirano  veselili dejstva, da bo ljudstvo glasovalo  o izenačitvi  gejevskih in »normalnih« parov. Tudi pretirano navdušenje včasih škodi. Drugi so goltali analgetike  zaradi čudenja in besa, kako vendar je moglo ustavno sodišče tako nerazumno  presoditi o nečem, kar na ta sodni zbor sploh ne bi smelo zaiti.  Dvomi o tej spoštljivi ustanovi so že tako veliki, da presegajo celo sloves KPK.  Celo predsednik državnega zbora se ni mogel upreti opazki, kako je vendar moglo ustavno sodišče po pol leta spisati tako prazno sodbo, čeprav bi moralo po zakonu odločiti v enem mesecu.  Medtem ko eni poskakujejo od veselja in drugi od svete jeze, gejevski otroci rastejo in se razvijajo kot vsi drugi, le pravic nimajo enakih – niti oni niti njihovi starši. Prav lahko se zgodi, da bodo ostali na drugi strani ograje,   če bo »nepravi« starš končal v bolnišnici ali v kakšni drugi ustanovi, enako pa se lahko zgodi tudi na meji,  kjer še pregledujejo dokumente, ali pri dedovanju in še pri marsičem.

      Kako zelo se lahko nepravične in nepremišljene igre z otroki maščujejo, so že zdavnaj ugotovili Kitajci, ki so pred 36 leti zapovedali svojim državljanom, da imajo lahko le enega otroka, izjema so bile le nekatere manjšine.  S tem ukazom so najprej podrli normalno razmerje med moškimi in ženskami, saj je na Kitajskem (in ne le tam) zaželen predvsem  sin. Ker je sodobna medicina to omogočala, so mnoge ženske naredile splav, ko so ugotovile, da nosijo deklico, in poskusile znova. Prvi rezultat nespametne politike je torej bil, da so že pred dobrim desetletjem mladi moški  ugrabljali ženske in jih skušali prisiliti, da bi se z njimi poročile, ali pa so iskali primerno ženo po vsem dosegljivem svetu. Zdaj se je ugotovilo, da se kitajska družba neusmiljeno stara, mladih za delo pa ni dovolj. Že leta 2013 so  parom, od katerih je bil vsaj eden edinec, dovolili po dva otroka, ampak zanimanja ni bilo kaj dosti. Od 11 milijonov ustreznih parov se jih je za drugega otroka odločila le dobra desetina.  Ko je zgrožena partija to ugotovila, je pred dnevi  milostno dopustila, da imajo dva otroka vsi pari brez izjeme, bojazen, da ne bo ustreznega navala na porodnišnice, je vsekakor upravičena. Pa tudi če bi se domoljubni Kitajci zares odločili za prirastek, ne bodo z ničimer zapolnili ogromne demografske luknje. Ste zlobno  pomislili, da jih je najbrž že tako ali tako dovolj?  Pa ste pomislili tudi na to, kdo bo poskrbel za starejše in njihovo preživetje, ko pa manjka pol generacije?

        In kdo bo poskrbel za nas, če bomo sebično zavrgli prav vse človekoljubne vrednote?